|  Varno bi zastavila
korake svoje,
brez strahu,
da se mi v daljavi
ne prikaže
obzorje duha,
ki moram mu
slediti,
ga najti izmed
tisočih poti,
ki mnogo bolj
so enostavne –
živeti zanj,
umreti z njim.
Kaj naj storim,
da malo mu bom
bliže,
kako naj vsa se
mu predam,
ko živim
med tu in tam,
med črnobelim…?
Kdo me spremljal
zvesto bo,
kdo me držal bo
za roko,
kdo ve za pravo pot,
ki ne pozna prevar in zmot?
Lahkotnost bivanja
dobiva nove dimenzije,
zaprašena pot se
nenadoma uroku časa
izvije in zasije
za vse tiste,
ki jim je povprečnost muka
in ki ne znajo živeti samo od kruha.
Danijela Premzl
|
NE ZAMUDITE
