Po polju hodim,
ko umika se tema,
ko umika se noč,
prihaja svetloba in sonca moč.

Bila bi čebela,
da na dehteče cvetje bi poletela,
bila bi veter,
da zlato klasje bi objela…

Nad mano oblaki temni so
in ptice se nizko spreletavajo;
ne, dežja še ni,
je le solza, ki mi po licu polzi.

Zakaj te ljubim tako močno,
da rosno moje je oko?
Veš, vse bi razumela, odpustila,
le laži bi nikdar ne pozabila!

Srce še hoče vdano te ljubiti,
a prosim te, nekaj moraš obljubiti:
da bi vedno zmogel mi le resnico govoriti!
Ne skrbi – resnica ne more me zlomiti!