Osamljen popotnik sem na poti življenja.
Včasih me je strah,da čutim preveč trpljenja.
Takrat zaprem oči, barve zginejo nobenega več ni.
Pogreznem se v svoj svet,tam krikov ni,vse mirno spi.
Takrat te začutim ,kako si duša ujeta v to meso...
Kako te duši in ne moreš ven,čutim kako te boli.
Oj,kako bi ti rad pomagal,da spet prosta bi bila,
Da poletela bi spet tam,kjer si večno doma...

Vem kje tvoj je dom in vem ,da tam ni časa
Da priganjal bi te in kradel ti spanec,mirne noči
Le jaz sem tvoj zapor,ki v njem si ujeta in to te boli
In mi mislimo,da znamo ljubiti in da vemo kje ljubezen spi...
Nosimo jo v sebi in objukujemo tiste,ki jih več ni...
Večno bom popotnik in iskalec ,te ljubezni spet
Rojeval se bom večno v ta težak zemeljski svet...
Padal bom še večkrat in vedno spet mi bo hudo
In ko slep in poln strahov nekoč spregledal bom
Takrat se vrnil bom domov,dragi oče..k tebi nazaj
Da objel me boš in mi rekel:vidiš sin to sem jaz in to je raj.