Piše: Shamanam

ARGUMENTI, KI JIH JE VREDNO IZREČI OB JAVNI RAZPRAVI o
Zakonu o verski svobodi in verskih skupnostih
1. RELIGIJA je na globalnem trgu
2. TERMINOLOGIJA zakona mora biti do vseh verskih skupnosti nevtralna
3. KONKURENCA in odprava monopolov
4. KRŠČANSTVO in KATOLICIZEM
5. korenine slovenske in slovanske duhovnosti in verskih praks
6. Samostojna Slovenija in potreba po odprti razpravi o preteklosti – sprava
resnica, voda, resnični krst
7. načelo transparentnosti in merljivosti
8. aktivna politika zaposlovanja
9. PROFITNOST in državne pomoči ter reforma socialnih transferov
0. Gre za RESNICO

FOKUS in moto: Gre nam za resnico, izključno za resnico, smo na terenu duhovnosti in tu ne smemo, ne kot politiki in ne kot javni delavci in ne kot posamezniki ter posameznice, podlegati nobenim partikularnim interesom. Če kdaj in kje, potem naj poslanci in vsi, ki nastopajo v javnem diskurzu, zdaj, ob razpravi o tem zakonu, posvetijo vse svoje moči v bran resnici ter pri tem prisluhnejo temeljnemu inštrumentu v domeni verovanja in duhovnosti: človekovi individualni vesti. Slovenci imamo za vest izpovedno in brezpogojno natančno besedo: vest je enaka sporočilu. Za resničnost sporočila jamči vest. Bodimo pri sporočilih javnosti ob tej razpravi torej do skrajnosti predani VESTi.

Ko govorimo o predlogu zakona o verski svobodi in verskih skupnostih je smiselno naravnati argumente na dve ravni:

1. raven ustavnosti, zagotavljanje konsistentnosti ustavne materije upoštevaje visoke standarde pri obravnavi človekovih pravic in posebej pravice do veroizpovedi, konsistentnosti z vidika transparentnosti in nedvoumnosti zakona. Na tej ravni je cilj razprave odpraviti anomalije in nedorečenosti v osnutku zakona posebej za zagotavljanje enakih možnosti in zagotavljanja mehanizmov in kriterijev za natančno ter pregledno določanje kvantificiranih podatkov, ki bodo služili kot osnova za dodelitev morebitnih ugodnosti ali koristi (davčne, socialni transferi, delovna mesta oz. zagotavljanje plačanih storitev…) verskih skupnosti.

2. raven same materije zakona (duhovnosti, religioznosti, veroizpovedi); na tej ravni je cilj razprave spodbuditi prebivalstvo k odločanju o urejanju formalnega statusa pripadnika/ce verske skupnosti in promovirati pravico - po sprejemu novega zakona pa tudi povsem materialno merljivo potrebo – posameznika, da svoj status formalno uredi. V zakonu je treba zagotoviti transparentnost in dorečenost postopkov pri ugotavljanju verske opredelitve prebivalstva. Skratka, dvigniti se je treba na raven, ki jo samopašno navidez obvladuje RKC - na raven razprave o sržu religioznosti. RKCju je treba odvzeti monopol nad razpravo o teoloških oz. kozmoloških plasteh in razpravo podružbiti, poobčiti ter zato uporabljati pri pripravi zakona religiozni diskurz, posebej v primerih, ko se bodo v javnosti uporabljali spodaj sugerirani termini »malih in srednjih verskih skupnosti«, »konkurenčnosti na področju ponudbe verskih praks«, saj bi v tem primeru ob striktni uporabi pojmov iz terminološkega slovarja ekonomistov, protagonisti RKC argumentirali »tržno usmerjeni diskurz« kot nerelevanten za »privzdignjeno, transcendentno, teološko plast bivanja. Transcendentno naravo človeka je treba legitimirati kot občo, splošno, kot domeno vseh, z drugimi besedami, kot veljavno demokratično kategorijo, ki je lastna vsem političnim in vsem družbenim subjektom. To pomeni, da si vsi govorci poklicani k uporabi žlahtne terminologije iz teoloških in kozmoloških sfer na eni strani in da smemo in moramo za obravnavo teoloških in kozmoloških družbenih tem uporabljati običajni parlamentarni diskurz, torej besede kot so konkurenčnost, nadzor nad socialnimi transferi, načelo transparentnost in učinkovitosti porabe javnih financ….

1. religija (re-ligare, ponovno povezati) je na globalnem trgu ponudbe, hitro in sproti se rojevajo nove oblike verskega delovanja – zlasti usmerjenega k sintezi znanj - ob tem, ko sodobna znanost plast za plastjo razkriva dokaz za dokazom o bogastvu in globini vedenj in verskih praks naših prednikov. To je resnica o sodobnih trendih religioznosti.

Zvezdni prah si in v zvezdni prah se povrneš

Cilj razprave: afirmirati univerzalnost religioznega znanja in nove metode in trende duhovnega iskanja posameznikov in posameznic ter z njimi povezanih skupin.
Operativni cilj: Zakon mora upoštevati sodobne trende in fleksibilne organizacijske metode, mora upoštevati, da bi se v Sloveniji lahko registrirale skupine s članstvom državljanov EU in širše, mora upoštevati, da se dnevno porajajo povsem nove skupine, ki s sinergijo in sestavljanjem različnih planetarnih znanj hitro pridobivajo veliko število članov ipd. Ljudje danes prestopajo v nove organizacijske oblike hitro in dinamično, država mora vzpostavljati mehanizme, ki omogočajo hitro in transparentno prerazporejanje interesov prebivalcev tudi na obravnavanem področju.

Prvič v znani zgodovini imajo različni narodi takojšen in neoviran dostop do različnih religioznih virov. Še pred stoletjem je bilo iskanje virov o verskih praksah omejeno na redke posameznike, še pred desetletjem je to pomenilo ob dostopnosti virov vendarle tudi finančni in časovni napor za posameznike, ki so vire iskali potujoč po svetu. Verski spisi so bili prevedeni v latinski jezik šele pred nekaj stoletji, v svojih jezikih so evropski narodi začeli pridobivati izvirnike šele v 19. stoletju. Pravo širjenje izvirne literature in znanj pa je po novodobnih duhovnih gibanjih iz 20 stoletja (od teozofskih preko new-age) omogočil internet in prost ter hiter pretok ljudi na globalni ravni in ta evolucionarni obrat beležimo v ne več kot desetletnem minulem obdobju. Če so bile heretične in alternativne duhovne smeri še pred desetletjem domena ozkih, skritih (okultnih) krogov, potem je danes situacija povsem drugačna, nasprotna: religiozno učenje je domena odprtega, najbolj javnega razpravljanja, če kje, potem na tem področju NI NOBENIH ZAŠČIT AVTORSKIH PRAVIC, če kje, potem je na tem področju izključni interes ŠIRJENJE ZNANJA in ne dobiček iz prodaje avtorskih pravic. Srca tistih, ki so v žarišču širjenja religioznih znanj so nastežaj odprta. Govorimo o religiji nove dobe – resnični religiji, ki je v biti besede same PO-VEZ-O-VANJE.

Religija je obenem sinonim za znanje. Tudi v Slovenskem jeziku imamo besedo VEDETI. Ena od velikih svetovnih skupin verstev, ki izhaja iz istega geografskega območja, odkoder izvirajo stari Slovani, je utemeljena na davnih VEDAH, vedantskem znanju.

Tega znanja ni moč ne regulirati in ne da se ga ovirati. Država pa si prav zato, ker je na tem področju največje dogajanja v rangu malih in srednje velikih verskih skupnosti, ne sme privoščiti utrjevanja monopolov. Znanje – tudi na področju verskih resnic – je tako pomembno, da je potrebno omogočiti in podpreti konkurenco in inovativne pristope pri pridobivanju in širjenju tega znanja, ter odpravljati zaščite nad zmonopoliziranimi in/ali zmanipuliranimi interpretacijami zgodovinskih znanj, tradicij in dogodkov.
Precizno torej izbirajmo besede; spremenimo razumevanje besed in spremenili bomo navade!

2. TERMINOLOGIJA zakona mora biti do vseh verskih skupnosti nevtralna
Spremenimo razumevanje besed in spremenili bomo navade!
Misel vodi vse stvari, jih rodi in oblikuje!

Zavedenost osnutka Zakona je najbolj očitno kodirana v 7. členu, ki podaja definicije pojmov: »cerkev ali verska skupnost je prostovoljno združenje fizičnih oseb iste veroizpovedi, ki se ustanovi z namenom javnega in zasebnega izpovedovanja te vere, ter ima lastno strukturo ter avtonomna interna pravila, lastno bogoslužje ali drugo versko obredje in izpovedovanje vere«. Že v naslednjem členu osnutek uporabi drugo sosledje: »bogoslužje, verski obred in druge oblike izražanja vere«. Na vsak način pa osnutek IZRIVA manjše, a po številu večinske religiozne prakse nekam na konec sosledja med »druge oblike«. Spet druge definicije daje 22.člen v 3 odstavku ipd. Nevtralna dikcija citiranega člena bi se glasila takole: »verska skupnost je prostovoljno združenje fizičnih oseb skupne veroizpovedi, ki se ustanovi z namenom zasebnega in javnega izpovedovanja te vere, ter ima lastno strukturo ter avtonomna interna pravila, ter lastno izpovedovanje vere in verskih praks«. Spremeniti bi bilo potrebno tudi navedbo v 6. členu »Delovanje verske skupnosti ne sme nasprotovati morali in javnemu redu.« tako, da jo smiselno vežemo na ustavni red in bi se glasila: »Delovanje verske skupnosti ne sme nasprotovati Ustavi in zakonom RS«
Večina verskih skupnosti nima »cerkva«, ne pozna »bogoslužja« in ne govori o »veri«. Veliko verskih oz. Religioznih ali duhovnih skupnosti tudi nima »obredov«. Danes se »rituali« in verske prakse, interakcija, osebna rast, pogovori, v pomembni meri selijo na internet, predstavljajo sestavljenke različnih znanj, tradicij in vedenj. Terminološko mora biti zakon NEVTRALEN. Govoriti mora o »OBLIKAH IZRAŽANJA VERE«, »VERSKIH PRAKSAH« na splošno.

Tudi osnutek zakona kasneje v besedilu uporablja drugo terminologijo. Predlagamo opredelitev pojmov striktno na:

verske skupnosti

verske prakse v kar naj bo vsebovana tudi t.i. verska oskrba in druge duhovne storitve ( v predlogu zakona ta definicija manjka, a kasneje v besedilu se večkrat uporabi v različnih besednih zvezah, kot versko duhovna oskrba, verouk....zato bi bilo najbolje v definiciji verske prakse navesti med drugimi aktivnostmi tudi oskrbo)

izražanje verskega prepričanja

pooblaščena oseba verske skupnosti ( v predlogu zakona se na več mestih uporablja izključno beseda »duhovnik« za osebje verske skupnosti, posebej na mestih, ki impliicrajo plačilo iz javnih sredstev. Večina verskih skupnosti nima »duhovnikov« temveč uporablja za svoje predstavnike, učitelje, »zaposlene« ali kako drugače pooblaščene osebe povsem DRUGE IZRAZE). V drugem delu zakona (29. člen) se pojavi termin »uslužbenec«. Večina verskih skupnosti nima uslužbencev. Tako definicijo »uslužbenca« v osnutku zakona najdemo šele v drugem odstavku 29. člena in kakopak je tudi na tem mestu definicija prilagojena verski praksi RKC.

3. konkurenca in odprava monopolov
Verska dejavnost je storitev kot vsaka druga, na prostem trgu, zato zakonodaja ne sme biti
prilagojena terminologiji in praksi ene ali celo dominantne verske skupnosti

To je ključno. Osnutek Šturmovega zakona utrjuje monopol ene verske skupnosti.
To je v nasprotju s siceršnjimi tendencami in obljubami Vlade RS, ki v Strategiji Razvoja Slovenije in v besedilih Odbora za reforme obljublja boj proti vsem monopolom.
V prvi točki smo zapisali, da so religije na globalnem trgu. Religija, je de facto, ponekod (npr. v Nemčiji, kjer je članstvo v verski skupnosti neposredno obdavčeno) pa tudi de iure v domeni reguliranega ali fiskalnega prostora, kot tržno blago. Marsikdo bo ob tem presenečeno ali tudi zgroženo odkimali, a resnica je, da si danes verske prakse ljudje IZBIRAJO na prostem trgu, na prostem trgu plačujejo za storitve in blago povezano z verskimi praksami, se udeležujejo (in plačujejo) za najrazličnejše oblike konzumiranja storitev in znanj. To je neizogibna in neizpodbitna RESNICA o sodobnih verskih praksah. V demokratičnih državah je ta resnica opredeljena kot temeljna človekova ustavna pravica – tudi pri nas.
Verske prakse so usmerjene V STORITVENEM smislu skladno z načelom konkurenčnosti. Na trgu imamo tako dobro razvito konkurenco ponudbe zdravsta in to na vseh ravneh, od izrazito telesnega (masaže, joge, alternativne oblike zdravljenja akutnih pojavov…) do ravni zdravja na kognitivni ravni (doslej uveljavljen izrazi v polju psihologije) in naprej v mejna področja, ki jih danes nemara najbolj jedrnato povzema izraz »peta dimenzija« ali »fifth dimension«.

Ker verske skupnosti delujejo na prostem trgu, morajo same skrbeti za kvaliteto in nadzor nad svojimi produkti (storitvami), s katerimi nastopajo v javnosti, To je enako pomembno na področju prehrane in drugih tržnih dobrin, kot na področju ZNANJA, VEDENJA, DUHOVNOSTI, VERE. Tako kot v gospodarstvu in v donosnih panogah, je tudi na področju duhovnosti in verskih praks danes največja dinamika, največ kreativnosti in inovativnosti v malih in srednjih verskih skupnostih (MSVS). Slovenska država je inovativnost in pretok znanja opredelila med temeljne prednostne naloge.

Naj bo državni zbor in predlagatelj zakona pri spodbujanju konkurenčnosi,, zagotavljanju pretoka znanja in inovativnosti, dosleden. Če se strinjamo, da je duhovna plat posameznika temeljna podstat za zdravje in uspešnost prebivalstva, je treba tudi na tem področju vzpostaviti zdravo konkurenco, tako, kot na drugih prednostnih področjih.

4. krščanstvo in katolicizem
Koliko je katolištvo res še krščansko?

To terminološko distinkcijo uvajamo posebej zato, ker je ravno in posebej na področju verskih praks, ki izhajajo iz krščanskih korenin, konkurenca na trgu ponudbe verskih praks in z njimi povezanih interpretacij največja. Smiselno je vedno in povsod poudarjati in izkoristiti vsako priložnost, da izpovemo, da katolicizem in RKC nista sinonim za krščanstvo, nasprotno, ravno na krščanskih koreninah je pestrost in raznolikost tako velikih (evangeličani, jehovine priče….) kot malih in srednjih verskih skupnostih na naših tleh in v Evropi izredno velika. Ob tej razpravi lahko pustimo vprašanje, koliko je Pavlov katolicizem sploh primerljiv z izvirnim krščanstvom, povsem ob strani – vredno pa je na to pomembno dilemo spominjati.

5. kje ležijo korenine slovenske in slovanske duhovnosti in verskih praks
argument »katoliških ali krščanskih korenin« Slovencev
Največ sveta otrokom sliši Slave, tje bomo našli pot,
kjer nje sinovi si prosti voljo vero in postave

Dejstvo, da imamo Slovenci poprvikrat v zgodovini samostojno državo nam obenem narekuje odgovornost, da odprto in poglobljeno spregovorimo o duhovni tradiciji, religioznih koreninah Slovencev kot Slovanov. Na vsak način pa nove zakonodaje ne moremo graditi na predpostavki, da leži tradicija Slovencev v krščanstvu, ali celo v katolicizmu, kot javnost želijo prepričevati nekateri javni govorci.

Nasprotno smo mnenja, da bi morali v tem času odstreti pajčolane, ki Slovencem zakrivajo pogled v religiozne prakse in z njimi povezane intelektualne napore prednikov. France Prešeren, kot izpostavljen primer misleca, je v pravem času, 1000 let po katolizaciji Slovencev izčrpno in temeljito kopal po koreninah. Njegovi biografi ugotavljajo, da je bilo po njegovi smrti večji del njegovih zapisov (posebej pa zgodovinskih, etnoloških in političnih) uničenih. A Krst pri Savici nedvoumno namiguje na smer v kateri je razmišljal Prešeren. Krst je izrazito religiozno-programsko besedilo, kar nakazuje že prva vrstica s posvetilom – pesnitev je izročena dušam umrlih, duhovom prednikov povezanih z Matijo Čopom in je utemeljena na stari veri v posmrtno življenje in transcendenco bivanja (»srečen je le ta, kdor z Bogomilo up sreče onkraj groba v prsih hrani«). Skoz Krst pri Savici se vije nit obujanja spomina na staroslovansko vero in spomina na nasilno pokristjanjevanje. Prešeren je besedilo ob objavi večkrat spreminjal – tendenca, da bi v njem zapisal program verske prenove z a Slovence je prav tako kodirana v uvodu, ko je pisec vnaprej »pokopal misli visokoleteče«. Se je tudi Prešeren bal? Se je bal upravičeno? Koliko raziskani so resnični razlogi njegove smrti?

Zakaj Slovenci v svoji praktični (vsakdanji) kozmologiji ne poznamo praktično nič več od naravnega zdravilstva, zakaj ne vemo nič o duhovnosti naših prednikov? Samo tisočletje je bilo treba, da je bil spomin na duhovno podstat Slovencev povsem izbrisan iz kulturnega in kolektivnega spomina. »Kako strašna slepota je človeka« je bil vzdih pesnika, ki je – preden bi lahko svoj vizionarski program obelodanil do konca – podlegel substanci, s katero je bilo v zgodovini to slepilo vkodirano med ključne teološke predpostavke -al-kohl (arabsko: zaslepljevalec uma), ko je z manipulacijo prvega Bibličnega čudeža spreminjanja vode v vino alkohol postal predpisana, promovirana in razširjena substanca namenjena najširši zameglitvi uma, s tem odprti možnosti manipulacij, kontrole in podjarmljanja.. A nam gre za RESNICO, za čisto videnja in jasno presojo. Če bi le bil dr. France Prešeren poznal pomen razlage prvega bibličnega »čudeža« in resnično vrednost in veljavo vode v pred-Konstantinskih obredih kristjanov, bi se bržkone, že zaradi svoje politične osveščenosti in v znak pokončne drže, simbolno odrekel ponujeni pijači, ki ga je pokopala. Dejstvo je, da katoliška cerkev promovira alkoholizem, dejstvo je, da je bilo načrtno alkoholiziranje katoliziranih narodov v jedru Rimske osvajalne strategije – nenazadnje je bil scenarij kasneje večkrat repliciran, tako z ekstenzivno dobavo »ognjene vode« v rezervate preživelih plemen kot kasneje s pasivizacijo revolt generacije v ZDA po Vietnamske agresiji z infiltracijo Afganistanskih derivatov opija med revolt generacijo v ZDA.

6. Samostojna Slovenija in potreba po odprti razpravi o preteklosti – sprava
resnica, voda, resnični krst
ječe pod težkim jarmom sini Slave, le tujcem sreče svit se v Krajni žari,
ošabno nosjo ti pokonci glave, al' da te jenja ta skeleti rana, ne boš posnel Katona Utikana

Ko usmerjamo energijo in čas ter odpiramo razpravo o Zakonu, naj bo obenem pozornost usmerjena v dejstvo, da je to razprava o kulturni tradiciji in dediščini, in obenem razprava o pogojih razvoja duhovnega bogastva prebivalcev in prebivalk Slovenije. Citirani pesnik nas je vse nagovoril k ozdravljenju – celjenju rane – z neposrednim nagovorom, da ne posnemamo katona Utikanskega, temveč ostanemo do konca borbeni in pokončno zvesti stvari, iz katere izhajamo v resnici.

Kot rečeno, po sprejetju tega zakona, se bodo ljudje ODLOČALI. Pomembno je, da je pri tem v javnem diskurzu prisoten klic k poglobljenem premisleku o koreninah duhovnosti na našem teritoriju, o resnični vlogi RKC, o nasilnem pokristjanjevanju, o škodi, ki je v narodni substanci nastala zaradi pomanjkanja resničnih, globokih vedenj o zdravilstvu, kozmologiji, človekovem bitju, naravi…. Na nek način je razprava o tem zakonu za Slovence novi krst in priložnost za spravo, spravo, ki gre preko druge svetovne vojne, preko časov reformacije, do izvora. Se bomo lahko zazrli na vse, kar je med vrsticami zapisal Prešeren. Krst pri Savici je vseskozi spretno kodiran religiozni klic in danes je priložnost, da pesniku prisluhnemo- če njegove misli ponavljamo v državni mantri. »Edinost, sreča, sprava, k nam naj nazaj se vrnejo«, in z njimi mir, slovanska beseda za trenutek, ko je skupnost dosegla soglasje, dogovor, konsenz. Ko um ni bil več zamegljen, temveč jasen in bister, kot je bistra voda pri izviru.

7. načelo transparentnosti in merljivosti
Ne pričaj po krivem, ne kradi!

Pokrajina identifikacij prebivalcev z verskimi skupnostmi se hitro spreminja. Vsak državljan mora imeti povsem jasne informacije o postopkih vključevanja in izstopanja v verske skupnosti. V vsakem trenutku mora imeti možnost, da preverja, na kakšen način in iz katerih virov se financirajo privilegiji ali subvencije.

Dobra plat zakona je v vsakem primeru ta, da se bodo ljudje zdaj bolj motivirani odločiti, opredeliti- To pa bo tudi povečalo njihov interes za raziskovanje, premislek. Tudi zato mora biti zakon v členih, ki so usmerjeni v kvantificiranje in posebej v členih, ki predpostavljajo določene koristi verskih skupnosti iz naslova javnih financ in posebej zaposlitev, povsem transperentni, postopki in kriteriji morajo biti javni in jasno določeni.

Glede na to, da se je pokrajina identificiranja z verskimi praksami tudi v Sloveniji v zadnjem desetletju BISTVENO SPREMENILA, je potrebno pri omogočanju kakršnihkoli javnih subvencij ali davčnih ugodnosti za pripadnike verskih skupnosti ali zaposlene, ZAGOTOVITI transparentno merljivost članov oziroma pripadnikov. Minuli popisi prebivalstva niso primeren vir, če pa se bodo uporabili, pa nikakor ne smemo dovoliti formule upoštevanja povprečij, kot je v osnutku omogočeno v člen 29. (3. in 4. odstavek) in obvezno je potrebno omogočiti preprost (tudi internetni) mehanizem za evidentiranje prestopanja iz ene verske skupnosti v drugo. 3. in 4. odstavek 29. člena sta si celo v protislovju in sta z vidika transparentnosti NEDOPUSTNA ter omogočata doslej nepredstavljive ZLORABE: medtem, ko tretji odstavek govori o verodostojnih podatkovnih virih, se četrti odstavek namenoma nekonkretno poigrava z možnostjo, da bi pri podatkih iz popisa prebivalstva o številu pripadnikov posamezne verske skupnosti upoštevali tudi sorazmeren delež tistih odgovorov, pri katerih podatek o pripadnikih verskih skupnosti ni znan in tistih odgovorov, ki se niso želeli opredeliti za določeno versko skupnost ali prepričanje.

VELIK DEL LJUDI DANES se NE OPREDELJUJE za posamezno versko skupnost ZATO, ker se lahko identificirajo s številnimi uinivarzalnimi verskimi praksami. Kajti vse verske prakse so v izvoru plod ENE planetarne težnje človeka po spoznavnem zlitju, univerzalnem vedenju, odprtosti duha in sprejemajočem umu. Neposredna posledica morebitnega sprejem zakona z 29. členom bi pomenila poigravanje z vsiljenim povprečjem v prid RKC. To bi bila v nebo vpijoča, nedemokratična manipulacija,

8. aktivna politika zaposlovanja
Ne želi si svojega bližnjega delovnega mesta

Videti je, da je osnutek zakona usmerjen k reševanju socialne problematike in zaposlovanja kadrov monopolne verske skupnosti in ne k izboljšanju statusov verskih skupnosti ter zagotavljanju ustavnega načela enakosti. Kot že predlagano, bi morali tudi pri načrtovanju politik zaposlovanja delavcev v poklicih povezanih z verskimi praksami, upoštevati, da je velik del verskih praks v domeni malih in srednjih verskih skupnosti, kjer so akterji pogosto na prostem trgu oziroma v svobodnem poklicu; opravljajo družbeno koristno delo, karitativne, zdraviteljske ali/ in verske narave. Nobenega razloga ni, da bi bil status takih posameznikov kakorkoli v slabšem položaju od statusa redno zaposlenih v multinacionalnih verskih institucijah. Nenazadnje, eden od pionirjev Krščanstva, Jezus imenovani Kristus, je v eni od svojih pomembnih etap deloval kot free-lancer, svobodnjak. Nasprotno pa je upravičenost redno zaposlenih duhovnikov do subvencij iz naslova socialnih transferjev vprašljiva, zlasti upoštevajoč nove trende presoje upravičenosti prejemnikov glede na premoženje, ki njim ali njihovim gospodinjstvom pripada. Glede na to, da so zaposleni v velikih religioznih inštitucijah dosmrtno zavezani poklicu oziroma imajo v poklicu dosmrtni mandat, se mora kot premoženje njihove gospodinjske skupnosti upoštevati celotno premoženje multinacionalne inštitucije, npr. v primeru RKC Vatikansko. Pustimo vprašljivost in zakonitost tega premoženja v tem trenutku ob strani, saj to vprašanje obravnavamo v nadaljevanju.

Glede na to, da je trend v svetu skokovito povečanje sodnega nadzora nad kršitvami človekovih pravic, ki so se v preteklosti nekaznovano in nenadzorovano odvijale v cerkvenih domenah, je pri kadrovskem inžiniringu treba vzeti v zakup, da bo zadevni kader pod izrazitim drobnogledom javnosti, posebej, če se bo zaposloval v javnih ustanovah.
V vsakem primeru problematike pomanjkanja pritoka denarnih sredstev iz naslova prostovoljnih prispevkov za monopolno versko skupnosti ne moremo reševati z odpiranjem možnosti za fiktivne zaposlitve. To vprašanje bi država lahko reševala edino z aktivno politiko zaposlovanja za ciljno populacijo brezposelnih teologov, ustreznim programom karierne preusmeritve ipd. Glede na trende upadanja finančne podpore vernikov RKC v Evropi, bi bilo bolj smiselno kot zagotavljati fiktivne zaposlitve iz javnih financ, tak ukrep karierne preusmeritve teologov vključiti v ukrepe Aktivnih politik zaposlovanja.

Transparentnost in preverljivost številčnosti bo zelo pomembno za omogočanje verske dejavnosti v javnih inštitucijah in na primer v vojski. 24. člen je tako dovolj natančno napisan za rabo in korist RKC in omogoča zaposlovanje kadra RKC v Slovenski vojski, za manjše verske skupnosti pa ne podaja ustreznih metodologij. Enako velja za zapore ..Načina zaposlovanja oz. oskrbe tako ne bo mogoče zagotoviti na vsaj približno uravnotežen način. V 25. členu se zavedenost zakona kaže povsem očitno »če je v zaporu ali zavodu dovolj veliko število zapornikov iste veroizpovedi, pristojno ministrstvo zaposli duhovnika te veroizpovedi ali na drugačen način zagotovi plačilo za opravljeno delo.« Očitno je zakon napisan tako, da bi - glede na upad pritoka sredstev v RKC iz pobiranja neposrednih sredstev v cerkvah – brezposelne duhovnike in teologe lahko zaposlovali v javnih inštitucijah.

Nasploh so določila 24. 25. in 26. in 27 ter 28. člena, kjer se opredeljuje materialne pravice »duhovnikov« iz naslova sredstev javnih zavodov in javnih služb, napisana površno, nepremišljeno in zavedeno, uvajajo z vidika konsistentnosti celega zakona unikatne terminološke rešitve in nesprejemljive dikcije. Nekateri odstavki so pisani izključno na kožo verskih obredov RKC. Nikjer ni določeno, kaj pomeni in kako se določi »dovolj veliko število oskrbovancev iste veroizpovedi«, ali »upoštevanje številčnosti pripadnikov verske skupnosti«. Verska oskrba je terminologija RKC. Večina drugih verskih skupnosti ne pozna »oskrbovanja«, temveč spodbuja osebno rast, skupinsko delo mimo materializiranih hierarhičnih struktur. Kvantificiranje števila pripadnikov danes manjših verskih skupnosti je v zakonu očitno namenoma nedorečeno in kasneje pravic ne bo možno uveljavljati ali pa bodo otežene. Posledice bodo številne upravne tožbe, zainteresirana javnost bo skladno z Zakonom o dostopnosti do informacij javnega značaja terjala preverjene podatke, ko se bodo bo javnih zavodih zaposlovali teologi ipd. Država si bo s takim zakonom povzročila veliko administrativnih bremen in upravnih sporov.

27. člen postavlja cerkev nad državo, cerkveno izobraževanje nad redno šolsko obveznost. Posledice – posebej v ruralnih predelih – bodo za opravljanje obveznega šolskega kurikuluma nepredvidljive in samovolja lokalnih duhovnikov se bo po sredjeveških časih, za katere smo verjeli, da so preseženi, v naše kraje lahko vrnila. Izrazito problematičen je tudi 29. člen, ki uvaja termin »uslužbencev verskih skupnosti. Prvič, večina verskih skupnosti ne pozna uslužbencev, nevtralni termin bi bil »pooblaščene osebe«. Nesmiselna je tudi omejitev pravice do plačila prispevkov ZPIZ in za zdravstveno zavarovanja izključno za državljane RS. Najmanj kar je problematično je izključevanje državljanov EU kar je v nasprotju z ustvarjanjem enotnega evropskega trga. Navedba pa je nedopustna tudi zaradi oteževanja in neenakopravnosti delovanja globalnih religioznih, verskih, duhovnih ipd. profesionalcev na območju RS. Omogočanje zaposlitev in privilegijev profesionalnih kadrov na področju delovanja verskih skupnosti bi moral zakon enakopravno dopuščati za državljane celega sveta.

9. profitnost in državne pomoči ter reforma socialnih transferov

Zakon bi moral slediti aktivnostim v gospodarstvu, znanosti in izobraževanju in sistemsko podpirati razvoj malih in srednjih ter inovativnih verskih skupnosti. Ne pa nasprotno, da priviligira z vidika državnih pomoči monopolne verske skupnosti in obstoječe agregate verske moči. To posebej velja za religiozne institucije, katerih dejavnost je ali je bila usmerjena k dobičku. Z resno ekonomsko analizo, ki bi posegla v historijski arhiv delovanja npr. Rimokatoliške cerkve, lahko zlahka trdimo in dokažemo, da je bila pomembna, če ne večinska dejavnost Vatikana pridobivanja dobička, pokristjanjevanje pa je bilo v funkciji pasivizacije in nadzora prebivalstva v post-travmatičnem času po krvavih osvajanjih; tu si ponovno lahko izposodimo našega velikega pesnika, ki je to metodo izvrstno opisal v že citirani pesnitvi, ki se nanaša na prisilno katolizacijo Slovenskega naroda; ko je meč opravil svoje, so prišli menihi s posebno nalogo, da kadrujejo tiste, ki bodo katolizacijo nadaljevali. Financiranje in podpora kolonialnim osvajanjem in pokristjanjevanju globalnega prebivalstva je bila torej v velikem delu v funkciji blagovnih interesov. To je strukturno razvidno danes iz povezanih poslov Vatikana in z nastopi tega finančnega giganta na borzah. Pri tem je pomembno tudi dejstvo, da je bilo – z vidika današnjih standardov človekovih pravic in uveljavljenega mednarodnega prava – to premoženje pridobljeno v največji meri protipravno ali/in na (z vidika današnjih zakonodaj) kazniv način, z ropanjem, protipravnimi zaseganji premoženja, osvajanji, kolonizacijami, umori, navajanju h kaznivim dejanjem skoz dajanje odpustkov, prostitucijo itd. po neskončnem seznamu in srhljivih scenarijih, ki so se vlekli skozi stoletja. Z vidika predlaganih reform socialnih transferov ne moralno in ne pravnoformalno uslužbenci RKC ne bi mogli biti upravičeni do subvencij. Vlada v sklopu ukrepov Odbora za reforme namreč predlaga temeljito reformo socialnih trasnferov, po kateri bi med drugim sledili načelu transparetnosti v tem smislu, da podpore dejansko prejemajo tisti, ki imajo sorazmerno omejene prihodke oz. premoženje.

Glede na izjemno bogastvo, ki ga. RKC premore v naravi, vrednostnih papirjih in v zlatu ter denarju ( tu je treba jemati RKC kot multinacionalko), uslužbenci RKC po nobenem kriteriju ne bodo mogli soditi v korpus prebivalcev, ki so upravičeni do državne pomoči iz naslova socialnih transferjev.

10. moč resnice je nad vsemi lažmi
You can fool some people all the time and all the people some time
But you can not fool all the people all the time