Piše: Damjan Likar

V bližini Würzburga na severnem Bavarskem se nahaja kmetija, ki se drastično razlikuje od običajnih kmetij. Že samo ime "Kmetija milosti" vzbuja pozornost, zato smo se odločili, da jo obiščemo in spoznamo njihov način delovanja. Ulli Kohler, gospodar kmetije usmiljenja in vodja podjetja Dobro za živali, nam je predstavil delo na kmetiji, kjer ravnajo z živalmi z vsem spoštovanjem in v duhu božje ljubezni.

Kaj je glavna značilnost vaše kmetije v primerjavi z drugimi kmetijami?
To je kmetija milosti, ki poravnava dolg, krivdo, ki jo je človek povzročil živalskemu svetu. Pri nas so našle dom bolne in stare živali ter zapuščene živali, ki imajo za seboj grozljive usode. Domovina za živali je torej projekt, ki je zrasel iz želje, da živalim ponudimo varen dom, kjer lahko živijo primerno svoji vrsti, brez da bi jih nekdo mučil, preganjal in ubil. Pri tem ni potrebno, da koristijo človeku, ker izhajamo iz dejstva, da imajo vse živali pravico do življenja. In to neokrnjenega življenja. Večina ljudi sicer razlikuje med koristnimi in domačimi živalmi. Domače živali ljubkujejo, ostale živali pa izkoriščajo. Žal mnogi ljudje ocenjujejo vrednost neke živali po tem, koliko ima človek koristi od nje. Za nas je vsaka žival bitje z dušo in občutki.

Kako je nastala ideja za takšno kmetijo?
Kmetija milosti je nastala na pobudo Duha preko visoko duhovno ozaveščene ženske in prerokinje za današnji čas, z imenom Gabriele. Gabriele imenuje to kmetijo Noetova barka za živali. Ona pravi, da je potrebno ustvariti nasprotno težišče na Zemlji, kjer vsako leto zaradi klanja, lova ali poskusov na živalih brutalno umre več milijard živali. Kmetija zdaj nudi čudovito domovino že več kot 2000 živalim različnih vrst. Brez Kmetije usmiljenja večina od njih ne bi več živela.

Kakšne izkušnje imate z živalmi?
Vsak dan je nešteto situacij, ko lahko občutimo, da so nam živali hvaležne. Vsak, ki ima muco ali psa, pozna te občutke. Ugotavljamo, da so živali na kmetiji zelo miroljubne. Nekateri prejšnji lastniki so presenečeni nad tem, kajti povedali so nam, da so imeli z določenimi živalmi veliko težav. Dobili smo recimo konje, ki so grizli, toda pri nas so se povsem umirili. Prepričan sem, da so živali v našem okolju postale miroljubne zato, ker jih ni več strah, ker čutijo, da jih tukaj ne bomo izkoriščali in na koncu pobili. Na začetku imamo sicer nekaj težav z njimi. Namreč ko kupimo žival, jo zelo težko spravimo v prikolico, ker skoraj vse živali imajo v podzavesti sliko prikolica - klavnica. Gre za milijone živali, ki vsak dan umrejo in te slike imajo že v genih. Zelo redko lahko živali živijo do smrti. Tudi v živalskih vrtovih živali na koncu ubijejo. Neka ženska nam je dala v oskrbo ovce. Iskala je prostor, kjer bi te živali lahko živele naprej. Želela je, da umrejo naravne smrti. Mi smo bili edina ustanova, ki smo ji lahko zagotovili, da ovce ne bomo izkoriščali in na koncu zaklali.

Nam zaupate še kakšno zgodbe živali, ki ste jo sprejeli na vašo kmetijo?
Skoraj vsaka žival ima za seboj pretresljivo usodo. Na primer ena od krav je dobila trojčke, kar je nenavadno za to žival. Zato je dobila vnetje vimena. Ker kmet ni hotel plačati stroškov za veterinarja, jo je hotel dati zaklati. To so izvedeli prijatelji živali, zato so kravo z trojčki kupili. Sedaj je pri nas že sedem let, njene otroke pa smo oddali na drugo kmetijo, kjer prav tako lepo skrbijo za njih.

Videl sem, da imate na kmetiji tudi divje prašiče. Kakšna je njihova zgodba?
Lovec je ustrelil njihovo mater in zdi se mi, da je potem mladičke celo sam prinesel neki ženski, ki je poskrbela za njih. Ko so odraščali, je stanovanje postalo pretesno, zato jih je ženska prinesla k nam. Na ta način smo dobili tudi lisice.

Ali boste divje prašiče vrnili v naravo?
Ne bi preživeli, ker ne pripadajo nobeni čredi, zato skušamo na tej kmetiji ustvariti novo čredo. Poleg tega so naši prašiči izgubili instikt za nevarnost pred človekom, zato bi jih lovci v gozdu zelo hitro pokončali.

Ali sami pridelate hrano za te živali?
Večino hrane za živali dobimo od ostalih miroljubnih kmetij, ki delujejo v prakristjanski skupnosti. Na ta način živali dobijo zelo visoko polnovredno prehrano. To je zelo pomembno, kajti tudi živali imajo civilizacijske bolezni zaradi napačne, mrtve, industrijske hrane. To, kar se običajno prodaja kot hrana za živali, so praktično odpadki. Zato smo na kmetiji ustanovili podjetje Gut fűr Tiere (Dobro za živali), kjer proizvajamo in prodajamo visoko polnovredno hrano za živali. Vse sestavine so iz kontrolirane biološke pridelave. Imamo med drugim različne mešanice zelišč, ki predstavljajo "naravno medicino", snovi za vitalnost.. Problem je tudi, ker travniki in pašniki ne dajejo več tako kvalitetne krme kot včasih, zato je potrebno dati živalim tudi dopolnila k prehrani.

Se vse živali na kmetiji hranijo brezmesno?
Ne še vse. Lisice še dobivajo meso, tudi nekateri psi in mačke prejmejo še kakšen grižljaj mesa. Hranimo jih odvisno od tega, kako so bile prej navajene jesti. Če pride k nam pes, ki je deset let jedel veliko mesa, mu ne moremo čez noč popolnoma spremeniti način prehranjevanja. Ta proces se mora zgoditi zelo počasi. Če dobimo v oskrbo mlade pse, potem jih hranimo z vegetarijansko hrano.

Ali niso psi in mački mesojeda bitja?
Za pse tega ne morem reči, za mačke lahko. Zato mačke v svoji vegetarijanski hrani potrebujejo taurin in aricidonsko kislino, dajemo jim tudi morske alge. Vemo sicer, da so včasih vse živali na planetu uživale vegetarijansko hrano in da je človek s svojim agresivnim vedenjem vplival tudi na zavest živali, da so začele ubijati. Tudi v Bibliji piše, da je jagnje ležalo ob levu. Ta slika idealnega sveta ponovno nastaja.

Kako pa je z zdravjem vaših živali?
Večina živali je zaklanih že v zgodnjem otroštvu. Telička zakoljejo pri osmih mesecih, kravo pri petih, čeprav je njena življenjska doba tudi do 35 let. Podobno usodo doživi večina živali. In zato, ko postanejo starejše, so tudi bolj slabotne in bolj dovzetne za bolezni. Mi jih spremljamo, ko umirajo in jim nudimo popolno medicinsko oskrbo, podobno kot umirajočemu človeku. Ko ne morejo več piti, jim dajemo tekočino.

Kako pozimi skrbite za živali?
Hlevi so zelo dobro izolirani, imamo inštalirane posebne svetilke za toploto in dajemo jim veliko slame. Dobro skrbimo za njih. Lahko bi rekli, da imajo celo leto dopust na naši kmetiji. (smeh) Velikokrat tudi eksperimentiramo pri delu z živalmi, kajti od nikjer ne moremo črpati izkušenj. Skoraj na vseh kmetijah živali samo izkoriščajo za lasten dobiček, nihče pa se ne vpraša kaj je najboljše za žival, kako poskrbeti za njih, da se bodo veselile življenja.

Opazil sem, da vaši konji nimajo podkev. Zakaj?
Konji lahko hodijo bosi in to je za njihovo zdravje zelo pomembno. Konj naj bi imel pet src. Normalno srce in potem še srce na vsakem kopitu. Stopalo konja je kot črpalka, ki pomaga prekrvaviti telo. Če to črpalko stisnemo s podkvijo, delno zaustavimo prekrvavitev in telo konja potem slabše funkcionira. Konji s podkvami zato umirajo prej kot konji brez podkev.
Sedaj smo začasno prevzeli tri konje, ki imajo izjemno slaba stopala. Lastnik pravi, da imajo raka na kopitih. In to samo zato, ker so jim napačno rezali kopita ter jim natikali podkve. Dokler imajo konji podkve, raste kopito preozko in to je velik problem za zdravje konj. Ko podkev odstranimo, poživi celotno telo konja. Iz telesa se začne izločati odmrli material in pogosto se zgodi, da po odstranitvi konji najprej zbolijo. Temu rečemo čistilna kriza, ki je poznamo tudi pri človeku. Mnogi tega ne razumejo in mislijo, da je konj zbolel, zato, ker so mu odstranili podkve. Nekatere podkve so poleg tega še neustrezne oblike, posledica je napačna drža konja in težave z dihanjem. Konje podkujejo zato, ker je v hlevu od njihovih iztrebkov polno amonijaka, ki razjeda kopita. Pri nas redno čistimo njihove bokse, zato nimamo teh problemov.

Kaj naredite s kravjim mlekom?
Naše krave nimajo mleka, kajti krave dobijo mleko, samo če imajo telička. To je isto kot pri ženskah.

Kako gledajo na vaše delo kmetje iz tradicionalnih kmetij?
Odnosi z njimi so vedno boljši. Večkrat nas tudi obiščejo, nekateri med njimi nam zavidajo, ker nimamo toliko problemov. Kmetije v Nemčiji namreč lahko obstajajo samo, če so določene velikosti, če imajo določeno število glav živine, zato kmetje doživljajo velike pritiske. Pogosto nimajo dovolj finančnih sredstev, da bi v primeru bolezni živali poklicali veterinarja. Pri nas te pogoji ne veljajo, ker nimamo kmetijo s pridobitniško dejavnostjo. Mi se financiramo iz prostovoljnih prispevkov prijateljev živali.

Kaj pravijo ti kmetje na vaš odnos do živali?
Glede tega so bolj ali manj molčeči. Ne želijo ravno dosti komentirati.

Kakšna je vaša zgodba? Zakaj ste se odločili za vodenje takšne kmetije?
Imel sem dolgo let alergijo na živali, predvsem na konje in mačke. Živali sem izločil iz svojega življenja. Pred petimi leti pa me je bivša negovalka živali, ki je bila na porodniškem dopustu, vprašala ali bi prišel živeti na kmetijo. Imel sem pomisleke zaradi alergije, toda poskusil sem in ugotovil, da nisem imel težav. In potem se je začelo.

Kdaj si lahko obiskovalci ogledajo vašo kmetijo? Kakšen je odziv ljudi?
Dneve odprtih vrat imamo vsako prvo nedeljo v mesecu od enih do šestih popoldne.
Večina ljudi je navdušena zaradi našega načina življenja z živalmi. Predvsem nekateri otroci, ki imajo še naraven odnos do živali, po obisku naše kmetije postanejo vegetarijanci. Otroci veliko hitreje dojemajo kaj se dogaja z živalmi. Za njih so vse živali enako dragocene.

Je možno priti k vam na dopust?
Ne. Samo živali lahko pridejo k nam na dopust. (smeh)

Je to edina kmetija usmiljenja v Nemčiji?
Kolikor je meni znano, smo edina kmetija v Nemčiji. V Avstriji poznam podobno kmetijo, obstajajo pa še nekatere kmetije milosti, toda tam se kmetje hranijo z mesom.

Kakšna je vaša vizija?
Radi bi razširili kmetijo, naš cilj je, da bi čimveč živali dobilo svoj dom in da bi veliko ljudi spremenilo odnos do živali ter prenehali uživati meso.

Kmetijo usmiljenja obiskalo že nekaj Slovencev. Kakšni so njihovi vtisi?

Na kmetiji Milosti sem spoznala širokosrčne in dobrovoljne ljudi, ki se zavedajo, da smo z naravo in živalim eno. Z njimi sem smela preživeti šest dni in želim si, da bi vsak imel to priložnost in željo. Od njih se lahko vsi naučimo pozitivnega, spoštljivega odnosa do ljudi in živali. Navdušena sem nad njihovim doživljanjem živali in posluhom za njihove potrebe. Srečna sem, da sem bila lahko vsaj nekaj dni del tega in to kar sem se naučila bom skušala vnesti v svoj odnos do ljudi, živali in narave.
Anita Novak

Obiskati in delati na kmetiji "Milosti" je bilo zame pravo doživetje. Hraniti živali in skrbeti za njih me je napolnilo z neizmernim veseljem, radostjo in ljubeznijo. Občutila sem, da so živali naši resnični prijatelji in družabniki in da bi bilo življenje brez njih pusto in prazno. Tu ljudje in živali živijo v medsebojni harmoniji, živali pa so sproščene in mirne, saj vedo, da bodo umrle naravne smrti. Doživeti in biti del te harmonije je kot da bi našel največji zaklad, resnično bogastvo, ki ga mnogi iščejo.
Alja Divjak

Presenetilo me je, da je obseg miroljubnega kmetijstva in skrbi za živali tako velik. Vesela sem, da sem bila lahko en teden del te izkušnje. Verjamem, da je to ena od poti, ki vodijo k večjemu zavedanju in doprinašajo k odgovoru na vprašanja kam in kako. Delo na kmetiji je resnično del življenja in ne nekaj ločenega.
Teja Hlačer

Mene so najbolj vzradostile njihove vrednote in to da jih živijo. Da se upajo iti proti toku tega sveta, pa vendar ne izolirano od njega. Nasprotno, dokazali so, da se da tu živeti tudi na tak, drugačen način. Torej človeku in naravi prijazno. Srečati take ljudi mi vliva vere in entuzijazma.

Damjan Likar