Piše: Helena Prosenc

Eden najmanj zaželenih stranskih učinkov razvoja je porast količine odpadkov, ki je v korelaciji s porastom BDP. Od leta 1980 je v razvitih državah rast BDP dosegla 40%, prav toliko pa je narasla tudi količina odpadkov. Po napovedih naj bi do leta 2020 rast BDP dosegla stopnjo 70–100%, glede na današnje stanje, kar pa po dosedanjem razmerju 1 : 1, pomeni prav tolikšno rast količina komunalnih odpadkov. Zaradi teh razlogov je soočenje s problematiko odstranjevanja oz. zmanjševanja količine odpadkov ena poglavitnih nalog lokalnih skupnosti, nacionalnih programov, v končni fazi pa tudi vsakega posameznika.

Strokovnjaki, politika, nevladne organizacije in podjetniki iščejo različne rešitve. Ena od teh je Zero waste manegment – sistem ničelne stopnje. To je ideja zmanjšanja količine odpadkov na izvoru na ničelno stopnjo.

Namen gibanja NIČELNE STOPNJE odpadkov (ZERO WASTE MANEGMENT) je alternativa neekološkim načinom ravnanja z odpadki. Zavedati se moramo, da sežigalnice, čeprav »učinkovito» odstranjujejo odpadke, niso edini, sploh pa ne ekološko sprejemljivi način ravnanja z odpadki.

Pomembno je dejstvo, da se tri vrste industrije:
? sežigalnice
? odlagališča
? reciklaža

ki se borijo za svoj dobiček, absolutno izključujejo. Načeloma imajo vsi, ki se ukvarjajo z odpadki, interes, da imajo čim večjo količino odpadkov (materiala), saj jim prinašajo dobiček. Zato ne spodbujajo zmanjševanja količine odpadkov na izvoru z ločevanjem ali recikliranjem.

Način ničelne stopnje ponuja lokalnim skupnostim pozitivno delovanje in najbolj ekološko sprejemljiv način ravnanja z odpadki.

Razvite in v uporabi so različne metode, ki bolj ali manj celovito obravnavajo odpadke. Skupen izraz je RAVNANJE Z ODPADKI (WASTE MANEGMENT). Predstavila vam bom gibanje NIČELNE STOPNJE odpadkov (ZERO WASTE MANEGNENT). To je celovit pristop k ravnanju z odpadki, ki temelji na preprečevanju nastanka, zmanjšanjem količine na viru in ponovni uporabi ali reciklaži odpadkov.

Leta 1996 so bile izdelane Strateške usmeritve ravnanja z odpadki RS, ki so sestavni del Nacionalnega programe varstva okolja. Stanje in identifikacija problematike na področju ravnanja z odpadki je, da je na splošno uveljavljen način v Sloveniji odstranjevanje z mesta nastanka in odlaganje na bolj ali manj urejena odlagališča. V Sloveniji se letno odloži približno 1.050.000 ton odpadkov in po ocenah NPVO imamo 50.000 – 60.000 divjih odlagališč.

Žal pa slovenska zakonodaja ne podpira in stimulira v zadostni meri zmanjševanje količine odloženih odpadkov, predvsem pa ne zmanjševanje na viru nastanka. Edina zakonska določila, ki predpisujejo zmanjševanje odloženih odpadkov, sta podzakonski akt o odlaganju biorazgradljivih odpadkov in o ravnanju z embalažo. Evropski pravni red pa uzakonja še sistem IPPC –Integrated pollution prevention and control - Sistem enotnega preprečevanja in nadzora onesnaževanja, ki naj bi ga prevzela tudi slovenska zakonodaja.

Gibanje ničelna stopnje odpadkov je nastajalo več desetletij kot boj lokalnih skupnosti proti gradnji sežigalnic in odlagališč odpadkov. Temeljno vodilo gibanja pravi, da odpadki niso nekaj naravnega. Z ustreznim preoblikovanjem izdelkov in ustreznim ravnanjem z njimi bi lahko postali družba brez odpadkov. Prelomni dogodek v gibanju se je zgodil na Novi Zelandiji, ki je to miselnost sprejela na državni ravni, uredila zakonodajo v smeri ničelne stopnje in namerava do leta 2015 postati družba brez odpadkov.

Možnih načinov pristopa k uresničevanju strategije ničelne stopnje odpadkov je več. Če želimo, da je program uspešen, moramo obravnavati vsa področja enakovredno. Na začetku je potrebno zmanjšati količino odpadkov na samem viru nastanka. V naslednji fazi je potrebno določiti odpadke, ki jih je možno ponovno uporabiti. Zelo pomemben del ločevanja odpadkov je ločevanje biorazgradljivih odpadkov in njihovo kompostiranje. V Sloveniji je približno 35 – 40 % komunalnih odpadkov organskih, po nekaterih podatkih pa je količina vseh biorazgradljivih odpadkov 62%. Za zmanjševanje količine odloženih odpadkov je potrebno zagotoviti dobro delujoč trg reciklatov, zagotoviti je treba odjemalce reciklatov, kateremu moramo jamčiti zadostno količino, kvaliteto in redno dobavo materiala.

Vsak kilogram odpadkov, ki ga recikliramo, pomeni zmanjševanje stroškov odlaganja. Recikliranje stane, lahko pa je ekonomsko sprejemljivo, ko stroški zbiranja in recikliranja ostajajo nižji od stroškov odlaganja odpadkov. Potrošniki lahko in smo dolžni prisiliti proizvajalce, da nosijo odgovornost, predvsem finančno za svoje izdelke, ki jih lansirajo na trg. Če proizvajalec postane finančno odgovoren za »svoje« odpadke, bo prisiljen uporabljati nenevarne materiale, podaljšati uporabno dobo artikla in zmanjšati embalažo.

Sistem ničelne stopnje odpadkov ponuja Sloveniji možnost postati ena prvih držav v Evropi, ki bi sprejela to strategijo tudi zato, ker še nimamo sežigalnice komunalnih odpadkov, ki sistem absolutno izključuje. Priložnost za Slovenijo je ustvariti novo blagovno znamko na področju turizma, kot ekološka država, z neonesnaženim zrakom in vodo, pa tudi na trgu izdelkov, kot okolju prijazni izdelki, ki imajo v svetu vedno večjo ceno.

S pristopom strategiji ničelne stopnje odpadkov, bi obsežno zmanjšali količino toplogrednih plinov in tako izpolnjevali obveznosti Kyotskega sporazuma. Z generalnim pristopom k reciklaži in ponovni uporabi se občutno zmanjša tudi poraba energije, proizvodnja katere ima močan negativni vpliv na okolje. Nenazadnje pa sistem ničelne stopnje odpadkov zagotavlja tudi nova delovna mesta v zbirnih, reciklažnih in centrih ponovne uporabe.

Za zaključek bi rada poudarila, da vsi skupaj nosimo odgovornost za stanje, kakršno je na področju odpadkov, in da je skrajni čas, da začnemo razmišljati in ravnati drugače.

Vir: http://www.gibanje.org