Rusalke v solzah

čuvajo vse vode.

Silfe na oblakih

spijo in sanjarijo.

Gnome za zemljo

pojejo uspavanko.

Salamandre sredi

jas prižigajo

kresove in delijo

ogenj, iskrice luči.

Driade dihajo

z drevesi, jašejo

jelene in so kače

otožnih gozdnih vej.

Najade poskrbijo,

da ribniki ponoči,

na novo zaživijo,

jezera se drstijo.

Htonijci se zatekajo

v strme gore in

srepo zrejo iz votlin.

Vse vile so se skrile,

le perutničke nosi veter.

Postale so nevidne,

neslišne, dokler svet

zlagan ne trdno zaspi.

S petjem zdravijo naravo,

a že dolgo ne marajo ljudi.

Zavajajo jih z lepoto,

puščajo same v gozdovih,

s petjem v morju utopijo,

s solzami čustveno ohromijo,

z dotikom se v krastače

in ničvredneže spremenijo.

Ne, že dolgo ne marajo ljudi.

Klavdija KIA Zbičajnik