NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

sreda 28-okt
  • Ura pravljic v Knjižnici Bežigrad

  • petek 30-okt
  • 70+ TOP ugodnosti - VIP klub za člane ONA-ON.COM

  • nedelja 01-nov
  • Nedeljski bolšji trg - sejem starin

  • ponedeljek 02-nov
  • Pridi na Sekiromet!

  • sreda 04-nov
  • Skupinski plesi z Vrtnico

  • petek 06-nov
  • L. Bernstein: Kandid, komična opereta v dveh dejanjih

  • sobota 07-nov
  • L. Bernstein: Kandid, komična opereta v dveh dejanjih

  • ponedeljek 09-nov
  • Pridi na Sekiromet!

  • sreda 11-nov
  • Maribere: Mazohistka

  • petek 13-nov
  • Izvirna e-mobilna pustolovska igra na Bledu

  • nedelja 15-nov
  • Nedeljski bolšji trg - sejem starin

  • ponedeljek 16-nov
  • Pobeg iz zaklenjene sobe - escape room Maribor

  • sreda 18-nov
  • Escape room The Key Ljubljana

  • petek 20-nov
  • Zapri oči in občuti najglobljo igro Sensperience

  • sobota 21-nov
  • Poročni sejem na Ljubljanskem gradu

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Kdo si, skrivnostni gost?   
    četrtek, 17. september 2015 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: sonceživljenja

    Zimski večeri so čisto drugačni od poletnih. Poleti skozi okno veje topel zrak, vse naokoli pa je polno življenja. A tudi zima ima svoj čar, saj so večeri pogosto zaviti v skrivnostne meglice, skozi zimski mraz narava kaže svoj umirjen obraz, a duša stremi za novimi spoznanji.

    Teža utrujenosti se mi je ta večer pokazala že razmeroma zgodaj, čeprav sem tipičen predstavnik ljudi, ki imajo radi večere in noči, zgodnja jutra pa, čeprav so tako lepa, radi prespijo. Po »svetu sanj» sem potovala že kake tri ure, ko me je nekaj prebudilo. Nastopila je budnost, kakršne sredi noči ne poznam.

    Kot bi se znašla sredi največje aktivnosti podnevi. Kaj je povzročilo, da sem se sredi sanj prebudila tako zelo budna, kot bi odneslo streho iz hiše, ali pa bi nas presenetilo nekaj, na kar se moraš odzvati nemudoma, sicer si izgubil igro z tukajšnjim življenjem. Komaj meter stran od obraza, je ne dosti nad tlemi, žarela podoba. Pravzaprav samo obraz. V temi je sijal v modro beli svetlobi. Poteze na obrazu so bile mehke in nič ni kazalo na zlonamernost. Če sem se že prebudila iz globokega spanja v popolno budnost, sem bila sedaj vpričo presenečenja tako zelo budna, da je bila misel, da so morda samo sanje, popolnoma odveč.

    Zatisnila sem oči, saj me je začela obdajati stiska. Miže sem razmišljala kaj naj storim. In kaj sem – popolnoma nič, saj je bilo presenečenje preveliko. Po trebuhu mi je divjal orkan, a že sama misel, da bi morala stopiti na tla, mimo podobe, je bila preveč. Ne, nikamor ne grem.

    Pa naj bo kar hoče. Radovednost me je premagala in zopet sem odprla oči, da bi se prepričala, če je podoba samo iluzija, ali je dejansko še vedno tam. Ne, ni bila iluzija. Še vedno mi je obraz namenjal »poglede«, za katere bi težko rekla da so bili ostri ali pogled jeznega, ne, še najbolj bi ga lahko primerjala z pogledom starejšega človeka, ki je vihrave misli že davno zamenjal z treznim, razumnim razmišljanjem. Kdo si? In kaj te je prineslo? Podoba se mi je sicer zdela nekako znana, a ni bila podoba bližnjih. Spremljal me je občutek, ki sem ga doživela na maškeradi v Benetkah, ko sem opazovala čudovite maske, ki so se počasi in z veliko mero gracioznosti premikale, resnična podoba človeka pa je bil zakrita.

    Kljub temu, da nisem ravno strahopeten človek, si rok proti podobi nisem upala stegniti. Podoba obraza, ki je lebdela je bila večja kot je sicer dimenzija glave, premikala se je, drugega nič.
    Kaj naj storim? Kaj želi? V mislih so se rojevale dileme. Naj spregovorim – pa saj besede niso potrebne. Minila je ura, dve. Ne, vstala nisem, občasno sem zaprla oči, a ko sem jih spet odprla je obraz še vedno zvedavo gledal proti meni. Ko sem jih zadnjič odprla, sem videla, da sem zaspala, saj se je zunaj že danilo. Podobe ni bilo več.

    Pa srečno, kdorkoli že si!

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja sonceživljenja
  • Več s področja * Zgodbe iz sebe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20051130081612459

    No trackback comments for this entry.
    Kdo si, skrivnostni gost? | 1 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Kdo si, skrivnostni gost?

    Prispeval/a: Nan dne četrtek, 17. september 2015 @ 10:13 CEST
    Sanje o budnosti.

    Kot otrok si tako "zbujen" skoraj vsako noč, soba polna senzacij in vedno je "nekaj" pod posteljo, ampak takrat še ne veš, da je vse samo fantazija.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2020 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,31 seconds