Baird v knjigi opisuje, kako je Mojster Jast zaščitil vas sredi divjine s svojim negibno ležečim telesom na njenem obrobju:

»Pol ure pred sončnim zahodom smo prispeli v manjšo vas, ki je imela približno dvesto prebivalcev. Ko se je razvedelo, da je Jast z nami, verjamem, da je prav vsak vaščan, mlad ali star, ter vsak hišni ljubljenec in domača žival prišel, da nas pozdravi. Medtem ko smo bili mi predmet večje ali manjše posebnosti, je bilo takoj opazno, da je bil Jast v središču pozornosti, pozdravljen od vseh z najvišjim spoštovanjem. Čez nekaj trenutkov je spregovoril vaščanom in vsi, razen nekaterih, so se vrnili k svojim običajnim dolžnostim.

Jast se je obrnil k nam in nas vprašal, če želimo iti z njim, medtem ko se bo tabor pripravljal za noč. Peterica iz naše družbe je dejala, da je utrujena po današnjem potovanju in da bi šla rada počivat. Ostali smo skupaj s še nekaterimi vaščani sledili Jastu proti koncu jase, ki je obdajala vas. Ko smo prečkali jaso, smo šli še malo v notranjost džungle in prišli do telesa človeka, ki je ležal na tleh kot mrtev – tak je bil vsaj naš vtis na prvi pogled. Naslednji vtis pa je bil, da je to prej mirno spanje kot pa smrt.

Zastrmeli smo se kot vkopani, ko smo spoznali, da je oseba, ki je ležala na tleh, bila Jast. Nenadoma je, ko je Jast stopil k njej, oživela in vstala. Ko sta tako stala drug drugemu nasproti, ni bilo nobenega dvoma - ta oseba je bila Jast. To smo lahko vsi videli. Trenutek za tem je Jast, ki je prišel z nami, izginil in pred nami je stal le en človek.

Tukaj je bil mož, s katerim smo bili vsak dan v stiku, ki nam je vsak dan služil, in je bil sposoben pustiti svoje telo ležati na tleh za zaščito drugih ter je bil poleg tega še vedno sposoben tako učinkovito vršiti svojo službo. Ob tem smo se vsi spomnili besed: “Kdor je največji med vami, naj bo služabnik oziroma naj služi.” (Mr 9:35)«

* * *

Mojstri so imeli navado pustiti svoje telo ležati na tleh v džungli pred vasjo, kjer je mrgolelo roparskih ljudi in živali. Na ta način je bila vas zaščitena pred opustošenjem od ljudi in živali, kot da bi bila sredi civilizirane dežele. V času bivanja z Mojstri so Baird in ostali raziskovalci po Tibetu videli nekatere od njih, ki so bili v treh telesih naenkrat in ne le v enem. Nek Mojster je šest let pustil ležati svoje telo nedejavno a je bilo v popolnoma ohranjenem stanju.

Bilo je zelo očitno, da je Jastovo telo kar precej časa ležalo na tleh. Lasje so se razrasli. Bili so košati in majhne ptice, značilne za ta kraj, so si v njih zgradile svoja gnezda in vzredile mladiče, ki so že odleteli. To je bil neizpodbiten dokaz, da je telo dolgo časa nedejavno ležalo v tem položaju. Te ptice so zelo plahe in bi zapustila svoja gnezda že ob najmanjši motnji. To kaže na veliko ljubezen in varnost, ki so ju čutile ob tem telesu.

Tomaž Pritekelj
www.jaz-sem.net