Tako lepo je,
ko dan zaspi!
Čutim, kako se čisto vse,
vse umiri.

Še čas se ustavi,
v naglici trenutkov.
Moje srce, premami,
morje občutkov.

Spet se spomnem nate,
ki si bil tu, z menoj!
Živela sem le zate,
A odšel si, sam s seboj.

Odnesel si svoj svet,
pobral si vse in šel.
Utrgal si premladi cvet,
ovohaval ga in pel.


Ponujal si prijateljstvo,
a se nisi zavedel, da je tudi to ljubezen.
želel si pomagati,
ker se je vse zdelo bolezen!

Prinesla je mnogo slabega,
pa vendar tudi dobrega..
Veliko bolečin mi je zadalo,
in tvoje prijateljstvo me je izdalo!

Ti si kriv! Vnel si me,
in me pustil!
Še prijateljstvo si vzel,
In mladi cvet ubil!