Ko se v jutru dan zbudi,
oči si pomane,
nežno pomežika z očmi,
in vstane.

Dan se po takem jutru lep naredi,
vse hitreje teče in v sreči zaživi!
Odpre se kot svet, ki iz njega zadiši,
kakor morje, ko kar naenkrat vzvalovi.

Tak je, ko slišiš petje ptic,
ko čutiš da lahko vse storiš..
Lep je, ko se vetru upira,
kakor jadro, ki sredi morja dviguje svoja krila.

Čutiš toplino ljudi,
okrog tebe ni hijen in ne zveri.
Le ljudje sprehajajo se mimo,
vsi so vroči, ne pripravljajo se še na zimo.


Lepo je, ko začutiš, da nisi sam.
Lepo je, da veš, da vedno je nekdo tam,
kamor imaš namen priti,
četudi se moraš le iz Teh sanj zbuditi...

In vsako jutro razumeti po svoje,
kakor da je tvoje!
In za, do teh sanj uspeti,
si moraš le dovoliti, dovoliti živeti..