Razpočila se je na vzmeti ure.
Razkošatila se je svojevoljna minuta
pod urinim kazalcem.
Lokostrelec z neba je meril
v razkuštran in zaspan trenutek oči
in čakal, da se bo zgodilo.
Vsaka stvar in začetek imata omotico
z žejnimi usti in norostjo v genih.
Nihče ni izjema. Le vlakna, ki merijo
razdalje časa so različna,
a oda minute vedno nastopi
ob pravem trenutku karme,
da postane slovesno vesel tvoj obraz.

V pogled udari strela z jasnega
in tropska vročina telesa, ki ga objame,
pove vse. Zgodi se v eni minuti,
v eni sami minuti, ena sama minuta
je dovolj, da je postalo srce
vaza medu, polna sladkosti,
ki se razcveti v praznik cvetja.


Je ni minute, da se kaj ne bi zgodilo,
da se kaj ne bi zasvetilo v rožnatih vekah.
Veter odnaša minute na obalo hrepenenja,
polno popotnikov, ki si gledajo v oči.
Dan je jasen, a z neba bo udarila strela,
lokostrelec meri v tarčo oči
in zgodila se bo oda minute.

Vsak trenutek na tem svetu se kdo zaljubi
in začuti vonj po telesu, zahrepeni po objemu
v spancu ljubezni ali izpolnitvi kakšne stvari.
Še dobro, da se dogaja to izparevanje teles in duš
skoz mrak svetlobe in da se rojevajo minute
kot zračne kresnice, ki hitijo po zraku
in se vžigajo v očeh, še dobro, da so te zvezdne
majhne lučce, ki hranijo življenje
s človeškini željami in spolnitvami.
Kaj bi brez njih?

...o0o...