Zdaj končno sem spoznal tvojo skrivnost.
Skrila se je, kot da bi pričakovala, da je nihče nebo našel.
Kjuč se je potopil v skrivnostno globino duše,
le dih je tiho šepetal, kje najdeš pot do nje.

Zaklad te skrivnosti sem občutil bolj kot sebe.
Pjan sem omamljenega zvoka tvoje notranjosti.
Kliče mi, da zapolnim vsak del tvojega telesa.
Počutiti se želim kot zvezda z vsemi sestrami ob bratu neba.

Ko to odide kot dež z neba,
skrinjo za vedno zaprem z ključem ljubezni,
vse skupaj zažgem z ognjem spomina,
pepel pa posujem po morju moje ubite duše.


Spet se vrnejo dnevi na tisto leto,
ko pripluje nova ladja tišine in ljubezni,
ki bo na otoku mojega uma pustila staro izročilo zemljevida,
tam mnogo poti, prva ena, sreča in ljubezen…Skrivnost.