Šla je starka po prašni poti sveta naprej,
da bi našla safir, ki ga je izgubila, ko mož ji naložil breme laži.
Pot je trnova, je vedela. S sabo vzela le zlate škarje,
kmalu so tudi jeza in strah za njo odšli.

Branila se z dobro dušo in srcem,
a nikdar ni uporabila svojih zlatih škarij.
Čakala je na zlati safir, šla za zvezdami,
ki so ji na modrem zemljevidu kazale pot.

Imela je biser v očeh, zato je ubogega prosila za pomoč.
Nič ni odgovoril, le skomignil je s svojimi slabotnimi rameni, drhtajoč,
ona pa mu dala svoje bisere, ki jih je imela v očeh
in odšla po puščavi naprej po poti polni viharjev.


Prišla do konca je in se vstavila in zaklicala v nebo
»kje je zdaj ljubezni safir, ki izgubila sem ga«.
Tedaj se znašla v sobi, kjer ležal je bolan njen mož, on ga ima.
V njem našla je safir, katerega mislila je, da ga je izgubila njegovo zlato.