Vas, ki bila je,
propada zdaj,
zapuščena, podoba praznine.

Niso hiše več obsijane s toplino,
ni več smeha otrok,
le tiha samota je zdajšnji vaščan.

Mir noči in počitka,
postal je mir dnevov propada.

Pokanje in stokanje hiš in hlevov
prehaja v ruševine,
ostanke nekoč tako barvite vasi,
od nje ostaja monotona črnina.


Veter ne poje lepo kot nekdaj,
zdaj zbuja strah
in dež, ki bil je pesem,
je zdaj izgubil svoj spev.

Dan je upanje za rastline,
ki se borijo za obstoj,
noč jim upanje vzame.

Tako nadaljuje se ta boj,
kdo odide, kdo ostane.