Srebrni lesket zvedavih širin,
morju ukradenih romantičnih duš.

V dlani se smuka oster pelin,
prepleten v njega nežen beluš.

Drobi se bel kamen žejnih oči,
srka in ljubkuje se z vodno gladino.

Podobe enosti nihče ne loči,
harmonično vdahnem v sebe milino.

Tukaj sedaj sem trenutek obstoja,
utripajoč drget v celoti vidljiv.

Premetavaš se do poslednjega raja,
nič več omejen in lahkotno vodljiv.

Duši se zdaj morje in tiho ječi,
solza zastane v navalu krvi.


Dlaka pokončna peresno frči,
ko galeb mi ljubkuje nravi.

Jaz nimam telesa na robu predaje,
nisem nihče v valovih strasti.

Jaz sem vse tisto kar se zamaje,
lahkoten bel flek na trdni peruti.

Letim skozi čas in nosim tebe,
jemljem in dajem skalo skomin.

V delčkih popijem vse okrog sebe,
mnogo naprej od vseh bolečin.

Klavdija KIA Zbičajnik