Piše: Primož Škoberne

V križišču stoji poleg nas velik, bleščeč, črn avto. Videti je zelo drag. Nedvomno tudi je. Učitelj reče: "Zakaj imajo ljudje takšne avtomobile? Takšni avtomobili so znak bolezni. Takšni avtomobili so bolezen."

Res, zakaj kupujejo nekateri drage avtomobile? To ni racionalno, ker močnejši motor več potroši. S tem izražajo pomanjkanje občutka za okolje in tudi pomanjkanje socialnega čuta. Verjetno stane kot manjše stanovanje.

Ti ljudje bolehajo za boleznijo, ki se ji reče, pomanjkanje čuta za pravo mero. Nimajo mere. Saj večina ne potrebuje dragega avtomobila razen zaradi prestiža. Prestiž je način, kako vplivati na druge in ustvariti nanje vtis. Ali so ljudje, ki se vozijo v takšnih avtombilih veliki? Verjetno da, vsaj po svojem egu in svoji samozagledanosti.

Avtomobili izražajo nek značaj, imajo neko avro, nekaj izžarevajo, tako kot ljudje. Zato tudi pustijo na nas določen vtis. Kakšni so prestižni, dragi in elegantni avtomobili? So lepi? To je stvar okusa in pravijo, da se o okusih ne prepiramo. Vendar večina teh luksuznih avtomobilov izžareva samovšečnost. To so njihovi oblikovalci vdahnili vanje. Ti avtomobili na podzavestni ravni govorijo: "Jaz, jaz, jaz!" Komu so namenjeni? Napihnjenemu egu? Napihnjeni ego je bolezen.

Da se tudi drugače. Pokojni Tomas Sankara, predsednik revne afriške države Burkina Faso, je poklonil državne limuzine državni loteriji. Sam se je vozil naokoli s starim peugeotom 205. Tuje predsedniške goste, celo predsednika Mitterranda, je vozil po glavnem mestu naokoli v katrci.

Ideja avtomobila je bila odlična ideja, da bi ljudje postali bolj gibljivi, mobilni. Temu naj bi služili. Pogosto pa so postali podaljšek človekovega ega in zunanji simptom porušenega čuta za mero.

Vir: www.cdk.si/du