Pozdravljam vse, ki ste komentirali!

Mislim, da je Edvice zadel bistvo, ko govori o kulturi nasmeha. Nasmeh je lahko ciničen, ironičen, prazen, zaničujoč, votel glasen krohot, ignoranten in ko Edvice omenja kulturo nasmeha ima v mislih tisti spontan, neposreden, iskren, dobrodušen, prijazen, inteligenten in iskren nasmeh, ki seže v srce. Nasmeh ne sme nikoli zabadati ali rezati srca, temveč naj bo nasmeh zrcalo naše notranje harmonije, izraz najboljšega, kar je v nas, potrditev naše skrivne vere, da v človeka, kateremu smo se nasmehnili, verjamemo, mu zaupamo in z dobrim počutjem odgovarjamo z nasmehom na njegovo govorico telesa, pogleda in mu dajemo vedeti, da nas pogled nanj potrjuje v srcu in okrepi in da ga zaradi nečesa, ko niti sami ne vemo zakaj, občudujemo in cenimo, ko se mu približujemo z nasmehom ter si želimo z njim vzpostaviti morda stik ali vzguditi njegovo pozornost, njegov občutek, da sta se srečali dve človeški bitji, ki si želita zbližanja. Ko se nasmejemo, ponudimo svojo dobro voljo, tako kot ponudimo pri obisku človeku čaj s piškotki. Nikje ni mogoče tako resnično doživeti prvega stika s človekom kot pri iskrenem pozdravu in stisku roke z nevsiljenim nasmeškom. Če poznanega človeka ne pozdravimo in mu ne namenimo rahlega nasmeha, ga ignoriramo in se ne odzivamo, lahko pomeni, da mu dajamo vedeti, da ga ne cenimo, da smo ga zvrgli kot znanca ali prijatelja in izobčili iz našega življenja, skrata da nam nič ne pomeni in da ga ne želimo poznati. Nasmeh in pozdrav sta vedno z roko v roki. Nasmeh pomeni brezpogojno usmerjanje duha sorodnemu duhu, ki mu naš nasmeh prav tako pomeni bogasto, kot pomeni njegov nasmeh nam. Smeh naj bo tudi onkraj častilakomnosti pozdrava. Smeh naj bo vedno odraz vrlin našega značaja.

LP Tatjana

[ Odgovori na to | # ]