...In se mi je prikazal troedin, kot shema ali lapuhljevina, kot ščinkavptič ali sovovina, kot fantom, ali kozogams. Mislil je, da sem boječ, a se nisem bal in je rekel: Šel boš skozi pekel in nebesa brezdanja, netelesno telesen, na konicah mojih žarkov vsevišnje materialnosti, šel boš skoz črno, skoz belo bleščavo, skoz temno, skoz lepo in belo, skoz rdeče in tesno.

Hodil boš v vesolja brezdanju in jezik milosti moje govoril. Potov nazaj ne boš našel. Doslej je bilo tvoje življenje kot sen v tvoji dlani, kot hrustljava avokadijama v svojem lastnem soku. Tvoja lupina je bila le bežna zalivka v moji titualituri. Tvoja vzvišena zariplost ne bo več udarjala na dan v meketajočem šumotu škrgetajočega kraguljškrgeta. Lahko boš videl svoje somračnike vekajoče nad svojo tetoviranostjo števila šeststošestdesetinšestkerebuja, nad svojim odsevom odseva smiselčka, nedoseženčka, klicarja v puščavi puščavniške gore, pulzirajoče v brezdanjo kristalnost vseh vzgibov neizbrisno zapisujočih.


Prišel je duh neuničljivi, duh pokrajine njegove in sklonil sem glavo še niže in niže pred duhom petega nespoznavnega v trdnosti, ki se ne skriva v breznih blaznosti, temnozelenih blaznostih svinjsko zapacanih volčjih poti Jungove rane, ampak nakloni svojo milost rešenega spon heksagrama križemkražniku.

Duh je prinesel kri in me z njo vsega pomazal. Vse kosti so bile naenkrat votle in sem lahko letel, letel kot misel skozi vijolične misijone kačakuljastih juh, mimo korepuljastih podkovavin, do TJA in nazaj v mnogokokrato ozvezddedje mojega brega, boječ se, da me v svojem kesanju v najmračnejših katakombah obzorevajočih trohnobo in zaudarjanje gnusnognusnega, ne bi kdo videl bruhajočega svoj žolč smrtonosni, kesanja vraževražjega, vračajoč se v krazmatičnost in mavričnost...”