Če kdaj umrem pred vami,
Če kdaj bom prej odšla,
Če besed ne bo dovolj,
Za vse kar bi povedala,
Vedite le, da sem ljubila.
Ljubila svet sem in polje in ljubila sem Širino,
kamor pletla sem srce.
Pod milim nebom sem ležala,
Štela zvezde, sanjala.
In razmišljala molčala,
Misli v vence spletala.

Kaj so sanje?
Je minljivost?
Kje ljubezen je neskončna, ki ljudi naj doleti?
Kaj dogaja se po smrti?
Ali smrt res konec je?
Kdo je moški, kdo ljubezen, ki osvojil bo srce?
Takšne in drugačne misli
Zdaj po glavi mi roje,
A ko me ne bo med vami,
Naj ljudje odgovore.


Če kdaj umrem pred vami,
Če kdaj bom prej odšla,
Naj me ljubezen zdrami
Iz prekletega sveta.
Zakaj ta svet je krut, otožen,
Ne dopušca več želja,
Jih zavrača in odklanja,
Oda s smrtjo se konča.
Nic ne ljubim več ta svet.

Če kdaj umrem pred vami,
Če kdaj bom prej odsla,
Če mi bo zmanjkalo besed,
Za vse kar bi povedala…
Vedite le, da sem živela.
Živela sem življenje prazno
Živela sem v svojem svetu,
V svetu, ki ga ne poznate…
Mislite, da bil je poln…
Bil poln, bil prazen…
Poln miline in tišine,
A prazen tega, kar mu vi
Z veseljem bi dosodili.
Moj svet bil je krut.
Poln solz in poln omame,
Poln ljubezni, poln osame,
Poln bil smrti, poln življenja,
Nič kaj smeha, le trpljenja.
Zunanjost moja tako vesela,
A notranjost preperela,
Saj se to, kar je ostalo,
Ste mi vzeli – vsak po malo.

Zato, če kdaj umrem pred vami,
Če odšla bom prej kot vi,
Vedite le, da me poznali niste,
Nič o meni vedeli.
Moj svet je bil otožen
In kadar v upanju živis,
Je okruten konec možen, ki
Kot jaz ga doživiš.

In zdaj me ni…
Zdaj sem daleč…
Zakaj zdaj joče svet za mano?
Zakaj me pustil prej je samo?
Molčal je svet, ko sem jokala
Ni bil vesel, ko se smejala moja duša je veselo.
Ko sem prosila, ni poslušal,
Ko bi moral, ni me skušal.
Zdaj svet joče? Le zakaj??

Če kdaj umrem pred vami,
Če kdaj bom prej odsla,
Če besed ne bo dovolj,
Za vse kar bi povedala,
Vedite le, da sem ljubila…
Ljubila sem neuslišano,
Ljubila sem poraženo.