Spoznali sva se tam nekje na morski plaži. Med goro turističnega mesa, ob pljuskanju morskih valov in ravno prav žgočega sonca.
Še lahko slišim glasove: » A ni tista tam, skoraj takšna, kot Sofija Loren!« Moške pripombe pa: »Veliko boljša je. Lorenko je že ogulil čas.«

Ni čudno, da so jo zagledali, kajti iz njenega duha je razen zunanjosti sama po sebi žarela vsestranska samozavest, pogum in predvsem volja do življenja.Verjamem, da naju je zbližalo predvsem to.

Še več. Odkritost je bila tista, ki je nisem še nikoli zasledila pri nobeni ženski. Ženske zelo rade zavijamo pogovor o spolnosti v celofan olepšane intimnosti ali ga opredelimo v to ali ono psihološko kategorijo, ki jo največkrat napišejo moški.

Ta ženska pa je znala povedati tako, da je iz nje kar vrelo življenje. Zelo spoštujem odkritost in zelo spoštujem osebe, ki znajo živeti sebe brez strogih okvirjev in namišljenih tabujev. A samo tiste, ki so tudi odgovorne za svoje življenje.Takšnih je pa zelo malo. Zato sem zelo hvaležna za takšna darila, ki mi jih podari življenje samo.

Povedala mi je:
»Sem pri dečkotu in verjemi mi, da niti prav ne vem koliko je star. Niti me to ne zanima. Vem, da bi mu po letih lahko bila mama. Toda, če tako želi in me sprejema takšno kot sem – že precej v letih nasproti njemu, sprejemam tudi jaz njega. Nič ne pričakujem. Še na misel mi ne pride. Tudi on ne. Sedaj je nekje s svojo hčerkico, je ločen, a to je njegovo osebno življenje. Z njim mi je dobra samo ena stvar. Seks. Dolgo časa sem potrebovala, preden sem se odločila. Vedela sem, da je premlad. Mulo proti meni. A sem se opogumila in ni mi žal. Ena izkušnja več, kaj naj še rečem. Oba dobiva to, kar si želiva in tisto, kar trenutno potrebujeva. Povabi me tudi v svojo družbo, prav zanimivo... Ne moti me, če ima kdaj s sabo tudi takšno - sebi primerno. Normalno je to. Jaz to sprejmem, ker sem zavestno v tej igri. Dokler traja, pač traja, potem pa čao.

Sicer pa živim zelo pestro spolno življenje. Jaz imam na teden najmanj tri ljubimce. Vsak mi nekaj da. Stara sem nad 5o let in vem kaj hočem. Trenutno mi odgovarja peskovnik. Ko mi je dovolj, peskovnik enostavno zaprem in se prelevim v zelo uspešno poslovno žensko. Če ugotovim, da se hoče moški čustveno vezati na mene, ga rajši iskreno odslovim, ker res nisem v obdobju pripravljenosti na več. V peskovniku mi je nekaj časa čisto lepo. Tam se sprostim, izživim vse svoje spolne fantazije in preprosto samo uživam. Tako sem se odločila. Ko sprejmeš odločitev, je vse preprosto, le potruditi se moraš. Vsa tista ženska pričakovanja in odvisnost od moških mi gredo dobesedno na bruhanje. Veliko jih rešujem iz tega sranja. Kaj pa je danes ženska, če ne zna poskrbeti za sebe? Ali je reprodukcijska mašina, gospodinjska pomočnica ali pa tako duhovna, da postaja že svetnica. Nobena od teh ne zna uživati, ne prav živeti. Vržejo se v zamišljeni okvir ali pa postanejo tako odvisne od moških, da ne vedo več kam spadajo. Zaradi moških izgubijo sebe, ker jih odnosi enostavno požrejo. Dala sem to čez in vem kako je, zato jim znam pomagati. A jih zelo rado vrže nazaj - v odvisnost in preveliko navezanost...

Ravno pred kratkim sem »spravljala dol« eno vedeževalko. Vem, da ima jasnovidne sposobnosti, a ta duhovnost jo lahko tako močno potegne v določen odnos, da ne živi več na tej zemlji. Enostavno potrebuje nekoga, da jo postavi pred dejstvo in ji pred nos pokaže položnice, ki jih mora plačati. Še elektriko so ji izklopili, ubogi revi, da ne morem drugače reči. Nekatere ženske enostavno potrebujejo sunek v tazadnjo, da se sploh premaknejo. Da sploh lahko spremenijo svoje razmišljanje... A kako težko se je prebiti do tod? Če nočejo pa nič. Naj dobivajo še naprej tiste značke za svoje poslanstvo, ki jih daje Bog, kakšen mojster ali pa mož. Skratka tisti – moški pač, saj veš kaj mislim. Skratka, s tistimi tujimi značkami se postavljajo, na sebe pa pozabijo.

Živim sama. Nisem v nobeni zvezi, čeprav v svojem srcu nosim njega. Ljubila sem ga brez vsake spolnosti, ker sem ga spoznala, ko ga je zadel baj-pas. Izpovedal se mi je in tu se je začelo. Je hud srčni bolnik, povsem zasvojen s svojo preteklostjo in materialnostjo. Štiri leta sem mu stala ob strani, a ne more ven. Ne zmore sprejeti in se rešiti svojega »ega«. Uničuje ga, sili v smrt, pa mu še vedno pomeni več, kot je iskrena ljubezen. Tudi njega sem »spustila«, čeprav tukaj iz srca, ga še ne morem. Potrebujem čas, da zacelim te rane. Zavedam se, da na silo ne moreš nič narediti, čeravno je od takrat že skoraj eno leto.

Sicer pa, zaradi napačnih zvez sem že dvakrat ostala ob vse svoje premoženje in se vedno znova pobrala. V tistih težkih krizah sem lahko po cele mesece »bulila« samo v strop. To je bila moja nenavadna meditacija. A sem zmogla. Naj ti povem, da sem pri štiridesetih že drugič ostala bosa in naga na cesti. Brez službe in brez stanovanja tako rekoč. Napadle so me vse bolezni. Čudež, da sem sploh ostala in se rešila iz tiste svoje ničevosti in nevrednosti sebe.

Danes sem, kar sem. Ponosna sem na sebe. Včasih sem osamljena, a to hitro preženem z ljubeznijo do rož in narave, do svojih vnukov, svojega stanovanjca, pa s kakšnim peskovnikom se zamotim. No, dajva se malo smejat. Pa ne vprašaj, kaj vse moškim ne blodi po glavi…. Imam celo omarico spolnih pripomočkov, da se lahko z njimi igram... Sedaj me pa eden uči celo tantro. Spet nekaj novega, ah blaženo je. Zelo mi je všeč, ker ta spolnost ne bazira na nobeni odvisnosti, čeprav je zelo duhovna. Že po naravi moraš biti bolj takšen mističen tip človeka… Vse se da. Jaz se moškemu preprosto samo prepustim.... Počasi….Po stopnjah gre. Sicer pa naj seksa vsak tako, kot mu paše ali mu dopuščajo možnosti. Včasih kakšno žensko resnično razveselim, ko ji predlagam Venera šop ali ji celo kakšnega podarim za rojstni dan. Marsikatera mi je hvaležna, da lahko spet uživa. Veš, ni enostavno, če je ženska brez moškega, pa si želi spolnosti. Če je babica in brez moža, marsikatera misli tako omejeno, češ, da ne sme več… Da je že vsega konec… Z dedci pa nekatere (ne vse) živijo samo zaradi reda in otrok, če jim ne pobegnejo s kakšno mlajšo….

V mojem življenju ni trenutka, da ne bi znala živeti. Ne dam se več, da bi me polomila kakšna živčna kriza krivičnega življenja. Še me kdaj potegne, priznam, nisem še vsem odpustila, ker še ne morem…, saj okoliščine so tiste, ki me še vedno postavijo pred stara nerazrešena dejstva, ko sem se dobesedno prisiljena boriti za sebe. Kaj naredim in kako to naredim, je prav vse odvisno samo od mene. Kjerkoli sem, ne obstaja ničesar, za kar bi lahko rekla, da mi je kdo dal, če se nisem najprej potrudila sama.

V mojem življenju enostavno ni nobenih tabujev. Spolnost sem preizkusila tudi z ženskami. Nekaj časa… A sem kmalu ugotovila, da so mi moški veliko bližje. So tudi veliko manj posesivni od žensk. Verjameš? Prav grozne so lahko ženske glede tega. Tu so moški resnično na slabšem, ker jih morajo prenašati tudi tako. Sedaj vidim, da sem te skoraj prestrašila…Veš, res je! Veliko jih ne seže tako daleč.…Ali si ne upajo, ali pa jim sploh ni potrebno. Če pa imaš želje, jih je potrebno izživeti dokler jih pač imaš. Vsa tista finost življenja, psihologiranje in filozofiranje so samo besede in prazne teorije, če jih nikoli ne živiš in izživiš najprej sam. Drugim znaš prisluhniti in jih razumeti šele takrat, ko se te problem dotakne, ko se v njem enostavno najdeš. Povem ti, da nikoli ni konca. Dlje kot živiš, manj se ti zdi, da sploh kaj veš. Vse, kar je v tem življenju vrednega, so samo trenutki. Ti trenutki s tabo so mi zelo dragoceni. Vidim , da si duhovna, skoraj razvajena v tem, drugačna in zanimiva, zelo zahtevna in imaš svoje meje, od katerih ne odstopaš. A vedi! Prišel bo dan, ko ti bodo vse meje odveč. Takrat se boš spomnila name, kako je živeti samo za ta trenutek.«

Gledala sem jo, kako vstopa v svoj dragocen avto novejšega tipa. Nora ženska pač. In lepa ženska… Tako dobra, da nimam besed…Posebna in še enkrat posebna. Kaj vse nima ta svet?