Eugene Ionescu, utemeljitelj gledališča absurda, se je rodil 26. novembra 1909 v Slatini (Romunija). V svojem delu Emerit(Puščavnik), 1973, piše:"Vedno se mi je zdelo čudno, da so koga imeli za nenormalnega, če se je spraševal o smislu vesolja, po smislu človeka v njem, po smislu svojega lastnega življenja. Kaj delam tu?.Nenormalno se mi zdi, da o teh stvareh ne razmišljamo; nenormalno se mi zdi, da se ljudje počutijo dobro, ko tako rekoč slepo živijo. Morda zato ker je vsakdo-ne da bi znal razložiti-prepričan, da mu bo nekega dne vse jasno. Morda je to milost za človeštvo, morda je milost zame."

Ionescu je prepričan, da je človek, človeštvo, zmanipulirano in predvsem v "Nosorogih"opozarja pred množičnimi psihozami, kar se povsem potrjuje v času v katerem smo. Ta naš čas, je čas depresije. Egoizem lahko iz človeka naredi okorelega nosoroga.

V svoji igri "Nosorogi" je prikazal popolnoma običajne, zelo različne ljudi, ki jih je vsakdan srečaval. Vsi so imeli svoj značaj in svoje poglede, ki so jih, če je bilo potrebno, goreče branili. Nekega lepega dne se jim je, popolnoma nepričakovano, ponudila priložnost za to.

V igri nastopata dve glavni osebi: Hans in Behringer. Njune nasprotujoči lastnosti je Ionescu zelo jasno opisal-ponazoril v njunih dialogih. Sedita za mizo na vrtu. Hans je oblečen zelo urejeno, Behringer pa je pravo nasprotje in izgleda zelo malomarno.

Hans: "Ne morem izgubljati časa. Vem, kaj je moja dolžnost in želim nekaj doseči."
Behringer:"Nima vsak take volje kot ti. Ne morem se privaditi na takšno življenje."
Hans:"Vsakdo se lahko navadi tega. Ali pa si višje bitje? Višje bitje je tisti, ki ne izpolnjuje svojih obveznosti!"

Sredi pogovora pa se je zgodilo, da je topotajoč in sopihajoč mimo prišel nosorog. Vsi zbrani so začeli razpravo, tudi Hans in Behringer, dokler se niso vrnili k svojemu pogovoru.

Behringer: "Imam strahove, ki jih težko pojasnim. V tem svetu se ne počutim doma. Občutim svinčeno težo, kot bi mi kdo sedel na ramenih. Temu se ne morem privaditi. Ne vem, če sem to še jaz sam."
Hans:"Jaz se počutim lahkotno, lahkotno in svobodno. Poln sem moči, ker imam moralno moč."
Behringer:"Imam komaj še kaj moči za golo življenje. Verjetno v njem ne vidim več nobenega smisla. Življenje je abnormalno."
Hans:"Življenje je boj. Ne boriti se pomeni"strahopetnost". Treba je biti v središču življenja, treba je iti s časom. Ne dovolim si vsega. Vedno sledim pravi poti."

Sliši se topotanje in sopihanje nosoroga. Iz urada, v katerem Behringer dela, se sliši prepir tistih, ki so žival videli."Mrcina debela.""In kako odvratna!" Nek moški iz kolektiva manjka. Ne, že prihaja. To pomeni, da hoče priti, toda ne more iti po stopnicah, ker so se pod njegovo težo podrle. Mož je postal nosorog. In ne le on. Tudi njegova žena mu je zvesto sledila. Hansu ni dobro. Bolan je. V svoji koži se ne počuti dobro. Behringer ga poišče in dialog steče o nosorogu.

Hans: "Pravzaprav so nosorogi kot ljudje. Od življenja zahtevajo isto kot mi."
Behringer:"Ali dobro poznaš razliko med človekom in živaljo? Ljudje imamo svojo moralo in te ne moremo primerjati z moralo živali."
Hans:"Ah, kaj človek! Kaj je to? Svojo moralo moramo preseči. Narava ima svoje zakone. Vrniti se moramo k prvotni enosti."
Behringer:"Bi rad postal nosorog?"
Hans:"Zakaj pa ne? Imajo določene prednosti, ki jih jaz nimam. Rad imam spremembe, močvirje, močvirje."

Medtem postaja Hans nemiren, vse bolj se spreminja: njegova koža, glas, njegove divje reakcije, rog, ki raste na njegovem čelu. Hans je postal nosorog. V daljavi sliši topotanje skupine nosorogov; uničujejo vse, kar jim je na poti. Behringer se počuti slabo: "Nosorogi -verjetno je to vse le kaprica narave, epidemija? Slabo mi je od tega.Ali imam premalo smisla za humor, da bi na vse gledal z razdalje? Ne, ne morem biti ravnodušen."

Hans:"O tem mislim drugače. Če si ob vsem delaš skrbi, ne moreš živeti. Pričenjam se navajati na to. Ne, to ni fatalizem, ampak modrost. Mi smo bitja, ki mislijo, odprti, strpni, velikodušni-to je temelj za znanstveno mišljenje."
Behringer:"Če pa se človek preobrazi v nosoroga…to vendar ni ravno normalno!"
Hans:"Kdo pa ve, kje se konča"normalnost" in začenja"nenormalno"? Vsakdo ima pravico, da se razvija naprej. Iti moraš s časom, razmišljati socialno. Navadiš se na to, da postane manjšina večina. Naša dolžnost nam narekuje, da svojemu bližnjemu stojimo ob strani v dobrem in slabem."
Behringer:"Tvoja dolžnost je, da se boriš proti temu! Ostani buden! Trdno stati na svojih nogah! Saj si vendar Človek!"

Vedno več nosorogov topota mimo. Na svoji poti uničujejo vse, da bi končno zavzeli mesto.

Neka druga, Daisy: "Ah, preprosto pozabi nosoroge. V življenju so še druge reči. Išči, kar spada k tebi. Občutki krivde so nevarni. Skušajmo doseči, da se ne bi počutili krive. Pravico imam biti srečna."
Behringer:"Tega jaz ne morem, kajti svet je bolan."
Daysi:"Nosorogi so novi ljudje. Izgledajo ljubko in se v svoji koži počutijo dobro. Kakšna predrznost, da bi le mi imeli prav! Ne obstaja pač absolutna pravica. Svet nosorogov ima tudi pravico do obstoja."
Behringer: "In naša ljubezen? Kje je zdaj ta? Saj si vendar pravkar govoril o ljubezni, ki naj bi nas obvarovala pred nosorogi?"
Daysi:"Ljubezen, ta bolan občutek? Ta slabost? Ne moreš je primerjati z močjo, ki jo izžarevajo ta bitja. Ko smo jih še komaj poznali, smo mislili, da zgolj sopihajo. Toda to ni res. Pojejo. In ne ropotajo, ampak plešejo. Niso robati, ampak lepi. Nosorogi so novi bogovi. Ti in jaz nimava nič več skupnega."

Zopet se sliši sopihanje in topotanje. Intelektualci, iskalci resnice, skeptiki, pošteni kmetje, vsi so postali nosorogi.

Behringer, pobito: "Ali je potem torej tako, da so oni lepi in sem jaz odvraten? Ne, ne grem z njimi. Odgovoren sem pred svetom. Sem zadnji človek. Ostal bom do konca. Ne bom se nehal boriti."
Ionescu preko Daysi izgovori: "V življenju so še druge stvari! Išči, kar sodi k tebi."

Daysi ima prav, hiti pregovoriti svojega kolega Behringerja, da se ne bi počutila krivo, ker ima pravico do sreče. Kakšen lik predstavlja Behringer? Za vse je povsem neuporaben, neživljenjski, norec. Bo zdržal? V svetu, v katerem v ospredje rinejo nosorogi, težko in noče živeti. Intuitivno, sluti, da se približuje katastrofa in zavrača človeka, ki se indetificira z živaljo v človeku. Kljub temu, da ne pozna moči, ki manipulirajo z živalskim v človeku, vseeno občuti njihovo prisotnost.

"Imam strahove, ki jih ni lahko pojasniti. V tem svetu se ne počutim doma," reče Hansu. Kakšen smisel ima takšno življenje? Ostaja mu le eno možnost: soočiti se mora z resničnim v sebi!

Za gledališče absurda je osrednji namen izpostaviti brezizhodnost bivanja na tem svetu - mejna izkušnja, ki jo vsak iskalec resnice dobro pozna.

Miran Zupančič