(Pesem v spomin moji "noni" Francki))

Hotela sem biti majhen otrok,
skakaje v travo čez »bržino« iz njenih rok.
Biti popek – srečen radosten otrok,
rdečeličen, pegasto ljubek, sinjeok.

Tedaj sem otroštvo srečno živela,
bosa sem veselo tekala in skakljala
po travi in nagrabljeni jesenski mrvi,
med cvetlicami in metulji po sladki strdi.

Sova je skoviknila v večnost, v čas,
se dotaknila« none«, ji ukrivila usta in obraz.
V tem spoznanju živi moj vegast spomin,
vsidran s srce, križ gomile – prvi opomin.

Noč je priprla nonine utrujene oči.
Vzdihnem: »Oh, none Francke med nami več ni!«
Sivo zbiranje oblakov je nebo zatemnilo,
mnogo belih ovčic se je v težo solz utrnilo.


Nemci so hišo z bencinom polili, požgali.
None niso poznali, zato je niso iskali.
Dva žaklja koruze so vaščani izprosili,
z zrnjem smo lačna usta otroci tešili.

Nekaj se je v meni dvignilo in raslo,
blatni sadeži samevajo, drevo je padlo
s prividi zgnetenih duš iz krvi in pepela,
na kolenih kleče, kot jim tujec veleva.

Zazrla sem se v visok svetokriški zid,
nato se je v meni prelomil molk in zenit.
Grmičevje in trnje se je telesa ovilo ponoči,
obvarovalo spomine, da jih dež ne premoči.

Napolnilo se je grlo s prgiščem mlečnih zob,
da nisem mogla kričati, se postaviti ob rob.
Skrivaj sem shranila le en sekalec – mlečni zob,
ga položila v spomin upora na nonin grob.

Čakala sem pred durmi domačije. Zaman.
Njen dom je izdan, njen dom je požgan.
Nona Francka je umrla. Misel se opoteka,
pekel škriplje na tečajih minulega veka.

Jesen je napela ožilje darov izobilja.
Bolečine spomina ječijo v kamnih nasilja.
Nemci so hiše požgali, na Ustju ljudi pobili.
Letino smo rešili, nonine solze izpili.

Nekaj je v meni raslo visoko v zenit.
Bil je visok svetokriški zid kamnit.
Nagnil se je križ in Kristus nanj pribit.
Na koščke se je razletel pred mano zid.

Raziskrilo je nebo tisočero plamenic,
zarjuli so glasovi otrok in srpi ženic,
skoz grudnato prst in podporje znoja,
skoz uporno ožilje in prekate srca.

Čakala sem nono pred vrati. Ni je bilo.
Živež je zmanjkoval. Na polju obrano je pošlo.
Hodila sem za sabo, stopicala v nerazumljen svet.
Skrbelo me je za vodni izvir in zalito klet.

Dan je tedaj zasvetlikal v nonini izbi,
mrzlem prostorju, kjer še krt ne prezimi.
Pogledala sem »špargert«, če nona kuha polento,
s spomini nanjo in na svetlomodro "kredenco".

Zaplapolalo je njeno široko krilo povsod,
polno grozdja, fig, breskev in drugih dobrot.
V daljavi med vetrom njenih pepelnatih las,
je samevala domačija, »Ograda« in tiha vas.

Nona je iz prsti vznikla, goloroka je plapolala.
Ob njej je valovala rahla jesenska trava.
Njen obraz se je spremenil v brazde in skorjo,
»Ograda« je ozelenela z njeno milostjo in voljo.

…o0o…