Ko utihnejo glasovi morja,
ne moreš pozabiti bučanja,
ki je z veščino nemira
vzvalovalo tvojo kri.

Ko gledaš odsev svojega obraza
v nemirni vodni gladini,
ne moreš spregovoriti
z usti svojega odseva.

Zamislil si se nad kapljo
kako dolgo boš moral še čakati
preden boš odkril sebe
v kristalu soli iztočene solze.

In morje ti je zamolčalo skrivnost,
ki jo veter šepeče z govorico časa
in ti postavlja vprašanja,
na katera ze znaš odgovoriti.


Tedaj prikličeš vase glasove morja,
zvoke vode, ki jih je spomin pozabil
in odložil med svoje zaznave
nikoli spoznane v tišini prahu.

Voda te ima zapisanega v svoji krvi
in v naglici rasti svojega otroka
si pozabil, da odtekaš v morje,
da se boš nekoč na novo rodil.

V prostornini morja, ki je še ne poznaš,
bodo iz vrtincev vstajali delci kristalne soli
in nastajal boš v odseljenem prostoru
z novim plesom življenja.

...o0o...