I.

Skozi bele krošnje je padal
šum božajočih dlani.
Jesenske strune zvenijo
v odpadlih listih.

Nič več se ne jasni.
Za dolgo, dolgo je padel
mrak. Ognjeni sij
več ne plapola.

Nič več ne bo kradel
veter nakopičenim oblakom
poti na jug, čez goli breg.
Zdaj, v polmraku
bo iskal tam preko
le še sever, sence, sneg.


II.

V očeh starega goloba
je skrita bolečina
trudnih perutnic.
Ko bo Velika noč že mimo,
ga bo razjedal čas
pod zarjavelim žlebom.

V drget tišine
se bo sklanjal le veter
in motil oddaljen klic
nad hišami v modrikast dim.

Za njim skoraj več ne bo sledi.
Z rjo obdan madež nekoga,
ki je bil in cvet narcise. Odtrgan
in na madežu v spomin.

III.

Skozi bele krošnje je padal veter.
Kmalu bodo netopirji
vzleteli iz duplin.
Mračnjaki in iskalci senc
so blizu, nizek bo prelet.

Nekam v dolino odhaja zvonjenje.
Oranžno morje raztaplja
veter, oblaki so le še obris,
razpadel skelet.
Zadnji sivi golobi
v jati, nad strehami šum.

Prah se je sesedel,
utrujen od vetra,
raznašan naokoli.

Netopirji, odhod zvonarja
in mir pod topoli...

Branko Zupanc