Jul 20 – Sprejet v skupnost
La Realidad, Chiapas, México 2:00

Prejšnjo noč sem spal na trdih klopeh in brez pokrivala. Sredi noči sem ves zmrzel iskal nekaj, v kar bi se lahko zavil in našel star plastični najlon, pod katerim sem se kmalu zbudil ves premočen, na kar sem izkusil še večji mraz.

Preživel sem torej noč, vendar sem zjutraj zamudil tudi zadnji kamion, ki je šel proti mestu. Stopil sem torej do nadzornika (danes je bil nekdo drug) in mu razložil situacijo. Vprašal me je, če imam kakršnokoli portdilo o tem, kdo sem in pokazal sem mu članek o meni iz časopisa Reforma. Navdušil se je, govoril z vodilnimi v skupnosti in dovolili so mi, da ostanem kolikor časa hočem.

Danes sem govoril z vrsto ljudi in moje občudovanje in spoštovanje do teh bojevnikov je vse večje. Nekoč bi se rad vrnil in z njimi preživel vsaj mesec dni. Rad bi z njimi delal na polju, spal v njihovih hišah in učil njihove otroke matematike in angleščine.


Vendar zdaj ni čas za to. Našel sem, kar sem iskal – pridobil sem prijatelje med Zapatisti. Danes bom ujel jutranji avtobus in šel nazaj. Nameravam obiskati še indijance na drugem koncu džungle, nekaj dni preživeti v San Cristobalu, v Tuxtli, obiskati Palenque ter pogledati Cañon Sumidero.
Sedim na klopi in poslušam šumenje čričkov in reke. Zaradi svetlobe lune vidim prostrano in mirno džunglo okrog nas.

Vendar vem, da ta džungla ni niti tiha niti mirna. Nahajam se v enem najbolj konfliktnih delov sveta. Okrog nas je namreč nastavljenih 111 vojaških baz mehiške vojske ter paravojaskih enot. Po džungli je skritih stotine oboroženih Zapatistov čakajoc na poziv na boj. Praktično sem na ozemlju, kjer poteka VOJNA.

Situacija, v kateri se nahajm, je zelo specifična. Da bi mi Zapatisti zaupali več, je potreben čas. Prostor, kjer se lahko gibam, je omejen na zgolj nekaj kvadratnih metrov in skupnost opazuje vsak moj gib. Čez dve uri in pol me čaka kamion, upam, da se bom tokrat zbudil.