Nataši!
Pišem ti tole pesem,
Ker lažje pišem,
Kot govorim,
Pišem ti zato,
Ker lažje spregovorim,
Kot takrat,
Ko pred teboj stojim,
Te gledam v oči,
Zmanjka mi besed,
Da povedal bi ti,
Kako blizu si mi.

Veš ti,
Ti občutki,
Občutki,
o katerih ti pišem,
naj ti povedo,
kar dogaja se z menoj.


Veš ti,
s teboj sem hotel preživeti,
preživeti moje življenje,
s teboj vse deliti,
vsako veselje,
vsako žalost.

Veš ti,
Slišal sem notranji glas,
Ki govoril mi je,
Le poslušaj svoje srce.
A srce bilo je izdano.
A vedi, da tudi potem,
Ni nehalo koprneti po tebi.

Veš ti,
Zaradi tebe sem tudi s telefonom v roki zaspal,
Sem čakal tvoj klic,
Ki predramil bi me,
Da izginile bi sanje te.

Ne, nisem žalosten.
Ne, nisem žalosten,
Da se je takole zgodilo.

Nasprotno!

Veš ti!
Hvala ti.
Hvala tebi Bog!
Hvala ti!
Da sem lahko ta čas t teboj preživel.
Hvala ti!
Za ta tvoj pogled,
Ko gledala si me,
Za vedno v meni bo ostal!

Misel!
Ta misel,
Ki mi leto dni spati ne pusti,
Ta misel,
Me je vzpodbudila,
Da pišem ti!
Da vedela boš,
Da boš enostavno vedela,
Da ljubi lahko samo eden,
A ZA LJUBEZEN POTREBNA STA DVA!

In če si pred resnico zakrivam oči,
Vzel sem te vedno,
Takšno, kot si,
Žal so se stvari zgodile,
Pa vseeno prav je tako.

Ne razumeva se več,
Ne vidiva se več,
Ne govoriva nič več,
Kot da bi sovražnika bila,
Kot tujca dva!

A vedi!
V srcu mojem boš ostala,
Vsi spomini,
Vse lepo,
Naj spomin name bo!