Po svetu stopajo bitja,
glinaste figure,
ki iztegujejo noge v marš
in puščajo svetu
svoj klavrni jaz.
Vstopajo v življenje z belo roko
in izstopajo z blatno nogo.
Utirajo si pot s komolci,
ki jih štirinoge živali ne poznajo.

Po telesu se jim pretakajo curki potu,
v telesu žolč in otrplost duha.
Mrgolijo roparsko grabežljivi,
oglušeli od ropota, brenčanja in kričanja,
po brlogih skriti jedo,
pijejo vino in izsesavajo drugim kri.

Z natrganimi kitami
med zimskim drevjem ledeni stoje,
v bradi imajo vgrajen pohlep,
v prsih nosijo posurovelo srce,
hroma noga jih nosi naprej.


Z odjugo drsijo po strmem pobočju
z ubogo trpečo snovjo,
sivi od prahu,
okinčani s sposojeno lepoto
spodnašajo drug drugega.

So hkrati bogovi na Olimpu
in ljudje teme noči.
Umirajo ob urah samote
zaradi zaužitih količin strupa
z občutki samote, potrtosti in nejevolje.
Na črnem divanu sope svoje izdihe.

V nenehnem pokopavanju samega sebe
bolščijo vame z roba zgodovine
z obličjem smrtnikov.

Vse preveč jih je!
Ne poznam jih
in ničesar določenega ne vem o njih.
Pred seboj vidim le izgubljeni svet,
ki se potaplja v žrelu zveri.

Vse preveč jih je,
da bi jih spreobračala.
Nekoč se bodo otroci soočili z njimi.

…o0o…