Pridi tišina v območje moje slišnosti
in zapri vrata za seboj,
da mi tvoje razprte niti
z glasbo predizvira besede
zašumijo skoz prgišče nemira
v izpolnitvi sožitja z mojo samostjo.

Izreči mi tišina, misel s pravim imenom,
pretvori svoje šumenje v simfonijo,
poišči me v tistem delu,
ki se še ne poznam.

Bodi mi mehko predivo
s klopčičem svetlobe v sebi.
Ti artikuliraš z mano na način,
ki ga jaz lahko izgovorim
in oblikuješ mi občutenje upanja brez besede,
z navdušenjem, ki nagovarja z molkom.


Mogoče še stojiš
v senci mojih hrupnih besed
kot naselbina duha v absolutnem.
Vse nejasnosti in dvoumnosti mi razložiš z molkom,
ko plavaš kot misel skoz moje sanje
kakor listje v vetru,
ko slačiš zrak in vnašaš luči v mojo kri
ter daješ ime moji svobodi.

Sprejemam te kot toplokrvno tkanje
najfinejše membrane za zaprtimi očmi
in navdih čiste poezije vstaja iz morja
kakor rojstvo Boticellijeve Venere iz školjke.

…o0o…