Nebo je znova umito.
Na jug veter riše
zadnje temne barve.
Zadnje kaplje
padajo v korito.

Svetloba mehko pada, pada...
Z nevidnim čopičem
se širi krog modrine,
srebrne, zlate niti
prepredajo prihajajoč večer.

Konec dneva bo odšel v mrak
in noč, polno mesečine.

Vonj narcis,
v daljavi zadnji grom
in vedno več tišine...

Branko Zupanc