Tam ni več vrat.
Le še kamenje in prah
in bodljikav osat.
In veter,
ki pred večerom
prihaja vasovat.

Ure polzijo v omet
sesutega stropa.
Ure varljivega upa
in brez besed.
Le še šepet
listov dveh trepetlik.

Tam ni več rok dotik,
tam ni več tistih oblik
tople domačije.

Zdaj so tam
le še čudne sanje
steklenih oblakov
in sprhnelih tramov.

Zdaj več ne morem domov...

Branko Zupanc