Enost se da s poskusom tudi dokazati. Alkimisti so poskušali dokazati, da je temelj vsega zlato, najplemenitejša kovina, v kateri sončeve sile skorajda kristalizirajo in ga lahko izločimo kot bistveno esenco iz neplemenitih kovin. Alkimija nas uči, da so kovine nastale pod vplivom sedmih planetov v temnem naročju zemlje.

V tem pa se razločno kaže tesna zveza med alkimijo in astrologijo. Astrologija nam razlaga pomen živalskega kroga in planetov, alkimija pa pomen elementov in kovin. Njun medsebojni odnos je kot odnos med nebom in zemljo. Njun temeljni zakon je zapisan že na staroegipčanski smaragdni plošči:
«Kar je spodaj, je enako tistemu, kar je zgoraj.«

Eden najbolj znanih alkimistov je bil Anglež John Dee. Na osnovi pravkar omenjenih vpogledov in pod vplivom kabalistične simbolike števil je našel razlago, ki jo je poimenoval »Hieroglifi monasa« - to je podobo enosti Božanskih sil v naravnih pojavih:«Krog ne more nastati brez točke. Potemtakem se je načeloma vse začelo v točki in v monasu(enosti).«
Vse torej izhaja iz točke, iz monasa. Te sile si mi ljudje lahko odklenemo s pravim spoznanjem in pravo naravnanostjo. Tudi Giordano Bruno je v svoji razpravi O monasu, številu in obliki piše naslednje: »Središče je v mikrokozmosu, srcu, iz katerega izhaja življenjski dah in kroži po vsem bitju, v duhu je vkoreninjeno univerzalno drevo življenja in na njegovo prvo varovalno in vzdrževalno silo se znova obračajo vsi duhovi.
To je središče vsake poljubne in predstavljive oblike.Monas (enost) najdemo in spoznamo v vsaki popolni sestavi. Seveda je vsa sila v enosti večna in neskončna, v enostavnosti ustaljena in trajna, v združitvi se povečuje, v razpršitvi zmanjšuje.

Tako se vse sestavljene in urejene stvari povrnejo v sfero, v krog, v nedeljivo središče in primerno svojim silam v absolutni monas(enost).«
Tako je Bruno pokazal, da se Božanska ideja, neskončnost, v popolnosti izraža v krogu in krogli, da se numerično predstavlja v številu 10, ki simbolizira enost (=1) v krogu(=0). Takšne ideje so bile v Brunovih časih čista herezija.

Začetek nove dobe sovpada med drugim s Kolumbovim odkritjem Amerike L. 1492 saj ta dogodek navzven najbolje ponazarja človekovo hrepenenje po novih zemejlskih in duhovnih razsežnostih Odločilen pa je bil obračun s svetovnim nazorom cerkve, po katerem naj bi bila Zemlja središče vesolja. Srednji vek je imel namreč Zemljo za ploskev; kot središče vesolja je Zemljo določala torej cerkev. To idejo je ovrgel heliocentrični nazor poljskega znanstvenika Nikolaja Kopernika. Spoznanja, ki jih je črpal iz astronomije, so ga vodila do sklepa, da krožijo Zemlja in planeti okoli Sonca.

Stare enosti tako ni bilo več. Telo, materija in narava so bili za srednji vek povsem nepomembni in jih zato niso več raziskovali. Nedotakljiva enost je bila v Bogu in njegovih stvaritev pač ni potrebno raziskovati. Z novo dobo pa se je to stališče povsem spremenilo. Človeka je gnalo v odkrivanje skrivnosti nad skrivnostmi, da bi spoznal Božanske sile in jih uporabil. Tako Bog ni bil le v stvarstvu kot celoti, ampak tudi v človeku kot posamezniku.

Enost pomeni v grščini »monas« Po matematiku in filozofu Evklidu (4. stol. Pr. n. št.) pomeni bistveno, nedeljivo, osnovo vsega. Temu pojmovanju se je v 16. stoletju najbolj približal Giordano Bruno, ko je v vsaki pojavnosti iskal dokaze o Bogu. Pomagal si je z aritmetiko in geometrijo in se zgledoval po Pitagori, ki je za geometrijsko obliko in celo za števila zunaj njegove merljive vrednosti dokazal tudi kvalitativno praslikovno vsebnost.

LEIBNIZOV NAUK O MONADI

Sto let kasneje je Gottfried Wilhelm Leibniz v svojem nauku o monadi razvil filozofsko monadni sistem. Monade so nedeljive, netelesne snovi, ki pa imajo možnost razvoja. Ustvaril jih je Bog, lahko se izražajo v telesih in so osnova za vse pojavne oblike. Čeprav so te snovi zelo raznovstne, oblikujejo skupnost, ki se tudi odraža v njihovi življenjski obliki. Leibniz govori o prestabilirani harmoniji (od boga izvirajoča skladnost med monadami, ki ustarja vse stvari k istemu smotru) To pomeni, da je Bog tako monade kot življenjsko obliko ustvaril tako, da se natančno prilegata druga drugi, če sledita svojim lastnim zakonom.

»Tako je Bog sam praizvorna enost ali praizvorna enostavna snov; vse ustvarjene ali zapeljane monade so njegovi izdelki. Njihov obstoj je tako rekoč iz trenutka v trenutek odvisen od bliskov, ki izhajajo iz božanskega, in imajo kot stvaritev omejeno sprejemljivost, kajti bistvo stvaritve je, da je omejena.
V Bogu je moč, ki je vir vsega, je spoznanje, ki vsebuje posebnost idej, in končno volja, ki povzroča spremembe ali dobivanje po načelu najboljšega.
Vsak svet ima – glede na popolnost, ki je v njem pravico, da stremi po obstoju. In prav to je osnova za obstoj najboljšega. Božja modrost, ki je v najboljšem, dopušča spoznavati Njega, dobrota v najboljšem izbirati Njega, in moč, ki je v najboljšem, zaplajati Njega.«

Za nasilno 20. stoletje je Leinbizova monadologija zelo idealistična. Vsekakor se prestabilirana harmonija sobivanja ljudi še ni mogla uveljaviti ali sobivanje vsaj izboljšati. Pomembno pa je, da človekovo prizadevanje v tej smeri ni nikoli zamrlo, in to kljub neštetim neuspelim poskusom v vsej svetovni zgodovini, ki naj bi med ljudmi uresničili enost v miru in harmoniji. To si lahko pojasnimo le tako, da mora obstajati neka enost v Bogu, ki jo je Leibniz dobro zaslutil. Monadino sevanje, ki po Leinbnizu izhaja iz Boga, skrbi za to, da je praizvorna enost z Bogom ideal celo za človeka, ki je potopljen v svoj jaz, pa čeprav mu uspe uresničiti vedno le začasno enost in harmonijo in le začasen mir. Ali drugače rečeno: ostajajo nesloga, kaos in vojna.

Miran Zupančič