Piše: Vesna Periček Krapež

Prihaja čas poletnega počitnikovanja - čas, ko se bo večina ljudi premaknila iz stalnih bivališč in odpravila bolj ali manj oddaljenim ciljem naproti. Potovati! Nekateri si želijo obiskati eksotične, oddaljene kraje, drugi pa jo mahnejo kar v bližnjo sotesko, v skrite kotičke narave, ki jih je treba šele odkriti. Nekatere pa vleče navzgor, v gore, kjer sta zrak in studenčnica nasitna hrana, nebo pa tako blizu, da jasno razločiš njegov sijoči nasmeh, in vse skale skrivnostno žarčijo ... Druge spet vabi k odprtemu morju, v širno modrino, za katero se zdi, da šepeta večno modrost o enosti vsega z vsem ...

Potovanja so izraz človekovega hrepenenja: na potovanjih išče nekaj, kar mu manjka, da bi bil zadovoljen in se počutil izpolnjenega, čeprav le sluti, kaj na bi to bilo. Na potovanjih se odmakne od vsakdanjega in običajnega življenja, od vsega, kar ga bremeni, da si oddahne, si odpočije in se umiri. In morda doživi notranjo spremembo, ki si jo želi.


Potovanja so, pravijo duhovna izročila, odsev in simbol največje dogodivščine, v katero se nekoč poda vsak človek - potovanja vase, v globine svoje zavesti, proti središču svojega bitja. Simbol za tisto, kar na tej poti popotnik išče, opisujejo pravljice in miti v mističnem jeziku kot vrelec nasmrtnosti ali rožo mogoto, zlata jabolka ali goro iniciacije, zlato ptico, nebeško mesto čistosti, rajski otok resnice ... Na tej poti človek spoznava sebe: kdo sem, kaj je smisel mojega življenja? Na tej poti razdalje in prepreke premaguje v sebi. Se, tako kot antični junak in popotnik Heraklej, srečuje s preizkušnjami, v katerih spoznava in presega svoje slabosti, uveljavlja svoje vrline ter s sočutjem gre naproti vsem bitjem, ljudem in naravi. To je duhovna pot. In vsak človek nekoč v svojem življenju stopi nanjo.

Vir: www.cdk.si/du