Piše: Darja Tavčar

"Duh Perzefone me vodi v temine maternice, kjer sta smrt in rojstvo eno..."

Pogovor s Sholo Birgitt Starr, kiparko in slikarko ter predavateljico tehnik celovitega samozdravljenja, umetnico in terapevtko, ki s svojo ustvarjalnostjo prebuja pozabljeno in zatrto podobo ženske veličine, lepote in smisla življenja.

Vsak med nami nosi globoko v sebi podobo svoje matere, navdih življenja, smisel rojevanja in smrti, začetka in konca ter večnega iskanja in odkrivanja sebe na poti, ki je določena s smrtjo, a vendar večna neznanka. Boginje različnih mitologij in starih kultur, velike vladarice v zgodovini, znanstvenice in umetnice, ženske, ki so gorele na grmadah in tiste, ki so stopale ob bok moških in se z njimi borile za boljši in lepši svet, neskončna in raznovrstna je podoba ženske v zgodovini in dandanes. Umetniki upodabljajo žensko lepoto, pesniki opevajo žensko dušo, glasbeniki ubirajo nežne strune, ki odzvanjajo kot spev življenja in občutek večnosti. In vendar so ženska srca strta, moška okamenela in življenje izgublja radost, smisel in namen. Nekje, nekoč, smo nekaj prezrli, morda celo namenoma zatrli in resničnost se nam je obrnila na glavo.

Shola Birgitt Starr je svoje življenje in ustvarjalnost namenila iskanju in prebujanju zatrte ženske podobe, njenih temeljnih značilnosti, vrednot in smisla, ki ostri razum in poglablja sočutje. Kot kiparka in slikarka upodablja tisto veličino ženske osebnosti, ki jo moški, zaslepljeni z zunanjo lepoto ženske podobe, pogosto prezrejo. Kot terapevtka in predavateljica prebuja delovanje in prepoznavanje ženskih vidikov življenja, ki naj bi jih poznali tako ženske kot moški. V svojem raziskovalnem delu proučuje vlogo in podobo ženske v zgodovini ter odkriva vzroke, ki so oblikovali današnjo razcepljenost in nasprotja med žensko in moškim.

"Danes razmišljamo o ženskah in moških zelo površno. Ta posplošitev in idealizirana predstava o ženski duši pa je v škodo tako ženskam kot moškim. Globoko v sebi vsaka ženska hrepeni po tem, da bi ugajala moškemu, da bi zadovoljila svojega izbranca. Ta želja je vsajena v naravo ženske in ji omogoča sprejemanje moške drugačnosti. Vendar, kadar ženska skuša izpolniti predstave družbe o tem, kaj je dobra mati, dobra žena, kaj je lepota, privlačnost in strast, zataji svojo podobo, zanika svojo osebnost. Zato se prej ali slej počuti žrtev in se utaplja v nezadovoljstvu. Enako velja za moške, ki zaradi ustaljenih predstav o ženski, pričakujejo nekaj, kar sodi v pravljice, v življenju pa so razočarani in globoko v sebi nebogljeni, ker ne najdejo stika s svojimi ženskimi lastnostmi," razmišlja Shola o problemih, ki nas, priznamo ali ne, vse prepogosto tarejo in krhajo naše medsebojne odnose. Shola Birgitt Starr je vse svoje življenje namenila umetnosti in iskanju stika z božansko energijo. Rodila se je v Nemčiji, po razvezi staršev je živela z očetom na Danskem, v Italiji je študirala umetnost, na Nizozemskem se je izpopolnjevala v slikarstvu, keramiki in kaligrafiji, ustvarjala v umetniški skupnosti v bližini Rima in bila ena od ustanoviteljev holističnega centra za samozdravljenje v Rimu.

Katere so tiste ustaljene predstave o ženski, ki niso resnična podoba ženske duše?
Najbolj usodna je predstava o ženski lepoti, kateri so podlegli tako moški kot ženske. Če ženska nima postave, kot manekenke iz televizijskih reklam ali lepotice v revijah, če njeno telo ni brezhibno, brez vsakega odvečnega kilograma, prevelikega nosu, premajhnih prsi, razpokanega trebuha zaradi poroda in še marsikaj, kar nam prinaša življenje, potem se ženska počuti manjvredno in krivo, ker ne more izpolniti pričakovanj moških. Dokler bo ženska sebe vrednotila po svojem zunanjem izgledu, ne bo nikdar razvila tiste ženskosti, ki je v resnici privlačna, tudi moškim.

Ženske rade kupujejo modne revije in izbirajo oblačila, ki se čudovito prilegajo vitkim manekenkam in v spretni fotografski luči blestijo v popolni lepoti. Marsikatera si z nepremišljenimi shujševalnimi kurami omaja zdravje samo za to, da bi se med počitnicami lahko sončila v bikinih. Odločajo se za lepotne operacije, da bi jim nova podoba vrnila izgubljeno samozavest. Nekatere pa se podajo na drugačno pot pridobivanja moške naklonjenosti. Zaničujejo vse meseno, lepotice in žensko zapeljivost ter poveličujejo samo materinstvo, družino in gospodinjstvo. So tudi te podlegle ustaljeni predstavi o ženski?
Biti dobra gospodinja je zagotovo želja in potreba, ki ženske omejuje in zasužnjuje. Večina žensk v naprednem svetu opravlja vsaj dve službi: svoj poklic in delo doma. V neki anketi, ko so spraševali moške od 20 do 30 let, kašno žensko bi si izbrali za ženo - dobro kuharico ali privlačno lepotico, se je 80 odstotkov moških odločilo za kuharico. Tako razmišljanje je posledica dolgotrajne vzgoje, da sta žensko telo in spolnost nekaj manj vrednega ali celo grešnega. Morda se niti ne zavedajo, vendar v resnici večina moških žensko, s katero imajo spolne odnose, zaničujejo. S tem skušajo prikriti lastno spolno potrebo. Hrana in dom pa zagotavljata varnost. To so dobrine, ki jih povezujemo z dobroto matere. Zato moški za ženo išče lastnosti dobre gospodinje, s tako žensko se počuti varnega.

Od nekdaj govorimo o nežnem spolu, kar naj bi bile ženske, čeprav so že znanstveniki dokazali, da je žensko telo močnejše, da prenese večje fizične in psihične napore. Navkljub svoji premoči pa je večina žensk zatiranih, zlorabljenih, zasužnjenih, odvisnih od moških in še tista manjšina, ki se je tega ovedla in se v razvitejši družbi bori za svoje pravice, enakopravnosti še ni dosegla. Čemu lahko moški tako trdovratno vztrajajo in ohranjajo svojo premoč?
Nekatere družbe še danes poznajo materiarhat. Vprašanje pa je, če prav razumemo pomen te besede. Materiarhat je ureditev, ki temelji na družini. To sta mati in otrok, ne mož in žena, kot mnogi mislijo. Ženska si izbere za očeta otrok tistega, ki je primeren za njeno dušo in telo. Nosilka potomstva je mati. Vzgojo prevzame moški, vendar po materini strani. To je stric, materin brat, ne oče. Očetje so bili že od nekdaj z doma. V naši družbi so očetje poglavarji družine, vendar so njihove dolžnosti prevzele matere, ker jih še vedno ni doma. Napačna je razlaga, da se je patriarhat razvil iz materiarhata kot višja oblika družbene ureditve. Materiarhalna družba je bila visoko tehnološko ravzita, spoštovala je pravice posameznikov in drugačnosti ter negovala skupno dobro. Divja nomadska plemena, ki so plenila in se preživljala z delom drugih, so prevladala s svojo vojaško močjo in s časom prevzela oblast v svoje roke in po svojih merilih. Boginja mati je tonila v pozabo in začeli so častiti Boga očeta, ki je bil bojevnik. Takšna ureditev je zanikala naravne zakonitosti in ustoličila zakon moči. Pateriarhat je represivni sistem, ki temelji na nasilju in ne na spoštovanju posameznika.

Popolna ženska naj bi dandanes izpolnila predstave o skrbni gospodinji, požrtvovalni materi, privlačni ženski, uspešni delavki, sočutni partnerki, razumevajoči sodelavki, ki samozavestno z nasmehom premaguje vse ovire in pri tem ostaja lepa in očarljiva. Katere so po vaših spoznanjih tiste ženske vrline, ki jih velja razvijati in okrepiti in katere so pretirano poveličevane?
Ženske ne prepoznamo več svoje ženskosti. Prevzele smo precej moških značilnosti, ker smo se z ženskimi lastnostmi počutile slabotne, občutljive in odvisne. Moški je prevzel nadzor nad naravo in žensko. Potomstvo je pomembno za nadaljevanje rodbine - imena, premoženja, obrti, stroke... Oče odloča o šolanju in usmeritvi otrok, moški odločajo o družbenem razvoju in usodi našega planeta. In tako kot so si podredili ženske, si želijo podrediti naravo. Le da narava deluje po lastnih zakonitostih in se vsakršno človekovo oskrunjenje vedno obrne proti njemu samemu. Podobno se verjetno v družbi odraža zapostavljanje ženskih vrednot in pretirano poveličevanje moških latnosti. Vedno bolj ugotavljamo, da družina izgublja pomen in namen, ki ga je imela nekoč. Starši ne obvladujejo več svojih otrok. Prestopništvo, mamila, kriminal, nasilje, nestrpnost.... kot da bi se razplamtela vsa tista nasprotja, katerih spoštovanje zagotavlja razumevanje, sočutje, varnost in strpnost. Ženska energija je moč življenja, sposobnost rojevanja. To je energija, ki jo lahko moški premaguje le z nasiljem, kar mnogi iz strahu tudi počno. To je energija, ki se je mnoge ženske niti ne zavedajo in je ne cenijo. To je energija, ki je veličastna manifestacija življenja, a hkrati tudi smrti. Od tod tudi dvojnost ali nasprotujoče predstave ženskosti, ki se razpenjajo med dvema skrajnostima: svetnica, mati božja, dobrotnica, poosebljena božanska lepota ali pa grešnica, hudičeva dekla, zlobna čarovnica, poosebljeno zlo.

Navkljub gmotnemu blagostanju, visoki izobrazbi in mnogim možnostim družbene uveljavitve se današnje ženske pogosto pritožujejo, da je vse na njihovih ramenih, pogrešajo ljubezen in nežnost. Položaj ženske v družbi se je izboljšal, a ženska duša je ostala enaka, trpeča - čemu?
V ženskah je še vedno zelo močno zakoreninjeno prepričanje, da njihovo vrednost določa poroka. Tako ne mislijo samo preproste ženske, temveč tudi intelektualke, ženske, ki iščejo svojo izpolnitev v poklicu. Neporočene ženske se čutijo manjvredne. Takšno stereotipno gledanje je seveda posledica večstoletnega zatiranja žensk in utrjevanja moške prevlade. Zato ni čudno, da so se feministke temu uprle, vendar tudi njihov pogled je zelo enostranski. Poudarjati so začele intelekt in razum, kot tipično moško lastnost, ki je ženskam družba ne priznava. Namesto da bi ovrednotile ženskost, s katero so nas moški zasužnjili, da bi vrnile ceno materi in ženi, so v svojem iskanju ženske enakopravnosti ženskam naložile samo še večjo odgovornost. Tako moški kot ženske imamo moške in ženske lastnosti. Namen našega druženja je, da drug drugemu pomagamo prepoznati svoje zatrte ali zaničevane lastnosti, jih razviti in postati celovitejša osebnost.

Vrline slovenske žene so zasejane na Klancu kot podoba trpeče matere, ki se v svoji neskončni ljubezni brezmejno žrtvuje za dobro svojih otrok, zapuščena od sebičnega, zapitega moža. Slovenska književnost poveličuje podobo žene, ki s trpljenjem plačuje za svoja čustva ljubezni, ki so jo zapeljala v grešno razmerje z moškim, zato kazen za svojo pohotnost vse življenje plačuje kot žrtev moževe pijanosti in kot edina skrbnica otrok. V Samorastnikih je grešnica, v Skodelici kave svetnica, vedno pa je ponižana in razžaljena, trpeča, brez ljubezni in sreče.

Darja Tavčar