V srce sprejemam to krasno daritev – poletje
in vsaka kaplja morja v brezmejnem prostoru
mi prinaša neko sporočilo:
modrosinji lesk neba mi govori,
da sta nebo in morje eno,
da je nebo v meni brezglasni vrtinec
in da morje trka ob obrežje mojega srca
in nosi s sabo čoln, ki ima hrastov značaj.

Ko pride čas v meni hrast ozeleni
in topla sapa maestrala mi govori
naj zaprem oči, vdihnem globoko
in izgovorim vzvišeno besedo: življenje.

V sebi slišim glas vzdrhtelega travnika,
nikdar potešene želje morja,
na sebi čutim prvine soli, ki puščajo sled
na mojih očeh, licu in rokah.
Preštevam krušne drobtine dobrote,
spočete v barvah jutranje zarje
speče v odgovorih poletnega dneva.


Poletje se je tudi letos zaljubilo vame
in jaz mu ob vrnitvi vračam toplino.
Kakor les sem, ki ga plamen spreminja v pepel,
iz katerega se zaganjajo rože moje ljubezni.

Pogovarjam se z molkom globine morja,
z večnim vračanjem vase
do dna, ki je odgovor sam zase,
ko ga preglasi popolnost sončnega žarka,
ki prodira kot zakon luči skoz morsko gladino.

S slanim okusom tišine prostorov
in odžejo žive vode v telesu
sem kakor bela svila,
na kateri so razprostrte oči jutra
iz odrešujoče pozabe morskega spomina.
Poletje je kakor rastlinjak opojen,
v katerem bujno cveti plankton morskega utripa
in jaz se počutim na sipini morja
kakor, da se barv dežja nisem nikoli dotaknila,
ker mi je morje vzelo dušo vase.

…o0o…