Pisala je besede iz svoje tišine…
Pred njo se je odpiral horizont zvenenja.
Ni vedela, da med tem Hudič rogovili,
opravlja svoj posel in spletkari.
Besede so polnile površino prostornine,
besede so se razraščale iz misli v stavke,
ki iščejo resnico, a resnice ni bilo videti nikjer,
ker se je polno Egov zbiralo okrog Hudiča.
Ob Hudiču je imel Ego svoj sedež.

Njene misli in besede je poganjal atom,
tisti majhen, neznaten delček, ki je čutil,
da ga bo notranja sila duha raznesla.
Pod njim je bilo breztalno brezno teme,
v njem duhovna nevihta besed.
Ego se je prepriral z drugim Egom.

Vsak ego je igral na karto ljubezni do sebe
iz najgloblje zavesti duhovne avanture.
Ego bi lahko bil tudi duh žareče rastline
z vzvišeno idejo, da sonce ljubi samo njo.
Ego bi lahko bil drobno pšenično zrno,
ki kali pozimi prepričan, da kali poleti.
Ego bi lahko bil vreča lahke slame,
ki misli, da ima velikost in težo gore.
Ego bi lahko bila tudi kašča polna krhljev,
ki misli, da je učenjakova butica.


Vseeno kakšen ego je bil. Egov ni manjkalo.
Bil je ego pa ne samo eden, bilo jih je več.
Skratka, tudi ona je bila med njimi ego.
Njen razum je svojeglavo iskal zvezo
med njenimi občutji in nekim dogodkom.
Pojasnila o tem ni imela, ker noben ego
ji pojasnila ni dal. Vsak ego ji je očital,
da je ona ego in da ego naj le ima svojo izkušnjo,
kar si ta bahavi ego naprezanja zasluži.

Nato je njen ego zagledal pred seboj krožnik,
na katerem sta bila dva papirnata zavojčka.
Na enem zavojčku je pisalo: »VSE«,
na drugem zavojčku je pisalo: »NIČ«.
Njen ego je izbral zavojček,
na katerem je pisalo: »VSE«.
V njem je bila lasketajoča se pajčevina,
kozmično hladna in pogled njenega ega
je obvisel na pajkovi mreži, v katero se je ujel.
»Ali je bila izvoljenka igre naključij
ali izvoljenka igre izbire.« , se je vprašala.

Njen ego ji tedaj vznejevoljen odgovori:
»Vrag naj vzame še tako življenje, ego,
ko ti ravnotežje spodnese šepava stran,
ko se skrinja duha pod mojo težo zašibi
ali če duh odklanja srečanje z mano
in v svoji oholosti postane sam ego.
»Pridi, pridi duhec na pomoč!«, ga ego vabi.

A duhec je zleknjen obležal na preprogi
in odkrival boleč občutek egove potrtosti.
Ego, ki vedno hoče nekaj doseči, tvegati
in nekaj poizkuša je tedaj zaigral ples pajka
in s tankimi okončinami zarajal »Tarantello«.

S svojimi kamnitimi notami ga je Ego spremljal
in v skrivinčeno posodo je pajek zložil note
dešifrirane partiture njegove duše
in zadnjo kamnito noto je ego zalučal v pajka.
Pajek je izginil. Na mreži ni ostalo ničesar.
Še olajšanje duha je stisnilo rep med noge ega.

…o0o…