Stric metulj me je vzel.
Čisto potiho se je priplazil,
se zabubil in preobrazil,
me vzel in z menoj odletel.

Nisem ga slišala priti,
ali on je mene slišal.
Nisem ga videla priti,
ali on je mene gledal.

Ko je želel odleteti,
so njegova krila nežno zadrhtela,
a niso uspela.
Niso bila še pripravljena svetu se odstreti.

Žalostno je poskušal,
a na koncu počakal.
In ni minilo veliko časa,
postala sva prijatelja.


Zaupal mi je svoje skrbi,
povedal mi je, kako se boji ljudi.
Za spomin dal kapljico krvi
in pomagal najti Pot luči.

Metulj je bil ta,
ki me je odpeljal tja.
On me je peljal na najvišjo točko Sveta
in v najnižje globine srca.

Ob njem sem se počutila preprosto lepo.
Skupaj sva preletela mavrico,
živela Le drug za drugega,
vse prešla in premagala.

Tako je prišel in moj postal,
tako je prišel in z menoj Ostal,
tako je na koncu odletel
in del mene je s seboj vzel...