Mnoge slovenske gostilne in koče spominjajo na mrliške vežice.

Pred časom sem se s kolegi pogovarjal o tem, v katere slovenske gostilne najrajši zahajajo in katerih se izogibajo kot hudič križa. Ker smo vsi v družbi bili prijatelji živali, me prav nič ni začudilo, da so na črni seznam najbolj pogosto dali tiste gostilne, v katerih imajo po stenah izobešena živalska trupla. Ena od najbolj znanih ljubljanskih gostiln ima celo urejeno "lovsko sobo", kjer lahko gostje obedujejo med samimi trupli, ki jih gledajo s stene. Prijatelji so mi poročali o številnih gostilnah in turističnih kmetijah po Sloveniji, v katerih sploh ne moreš najti kotička, od koder vate ne bi bolščali nagačeni vepri, jeleni, srne, ptice, veverice, medvedi…

Tisti, ki imamo resnično radi živali, se seveda takšnih zloveščih gostiln izogibamo, kajti z obiskom bi samo podpirali najvišjo obliko norčevanja nad našimi božjimi sostvaritvami. Očitno nekateri lastniki teh »mrliških vežic« mislijo, da so trofeje njihova konkurenčna prednost.


Ali pa je v ozadju nek drug vzgib, ki ga je v nekem intervjuju lepo opisal Matevž Lenarčič, eden največjih poznavalcev medvedov v Sloveniji:
»Osnovni motiv vsakega lovca je, kako zmagati v neenakem boju, kako pobiti svojega nasprotnika in kako s tem krepiti svojo podobo nekakšnega junaka v družbi. To potrjujejo z moralno-etičnem izprijenim dejanjem, ko si obesijo v svojo sobo glavo ubitega. Tako so si včasih Indijanci v številnih vojnah obešali za pas človeške skalpe. Zaradi podobni nagibov so se ohranili bogati arhivi iztrebljanj Židov, zato so bili posneti filmi o obijanju Bošnjakov. Če nihče ne vidi rezultatov našega junaštva, potem junaštvo ne obstaja. Trofeje na stenah lovskih prostorov, pa so nema priča temnih plati človeškega značaja.”

Žal lovci svoja perverzna dejanja razkazujejo tudi na stenah prenekaterih hribovskih postojank, zato ob tej priložnosti pozivam vse prijatelje živali v Sloveniji, naj ne obiskujejo teh s krvjo in terorjem prepojenih koč oziroma naj ob obisku v knjigo pritožb in pohval napišejo, da se nikoli več ne bodo vrnili k njim, dokler s sten ne odstranijo vseh trofej. Za živalim prijazno Slovenijo!

Damjan Likar, Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice