(Satira)

Ko me je dan zalil
v jadra lanskih spominov
z dolgočasjem do grla
in je plima plivkala čez rob,
se spravim na plažo pod drevo smejat.

Gledala sem prgišče kamenčkov,
ki nočejo pozabiti na lansko poletje
in jih morje odnaša,
a meni živobarvne frnikule
prinašajo srečo tega poletja.

Jaz se pod točko zenita zmerno cvarim
in sonce je znorelo od smeha,
ker se je luna neke poletne noči,
ta romantična avša, prevrnila
in se zagozdila med skalne čeri.
Zvezde so ji privoščljivo zaploskale.


Sedim in ližem sladoled na plaži
in vržem svoje lanske spomine v morje,
da se ribe namucajo namesto mene
in odšarmirajo z fluorescentnimi očmi,
da okusijo vonj, okus in otip
mojih morsko penastih utripov,
načičkane od erotizma in posezonskih brstenj.
Naj gredo bizonom v Afriko noge preštevat
in naj jim morska trava ne razžre steklovino oči,
ko bodo učeno sortirale ezoteriko.

Te dni si dopovem, da je letošnje poletje
dober dokaz za to, da je toliko lepega v stvareh
in ljudeh, ki jih lansko leto nisem videla.
Riba z modro manšeto mi je pomahala
in me zdramila iz miselnega lenarjenja,
v katerega so me zapeljali pomlajeni čuti.

Jaz obesim mokre kopalke na svetilnik
in poskušam nadoknaditi zamujeno.
Plavam pod vplivom domišljije
in si popravim smešen čop las nad čelom
pa si zasukam klobuček nad desno oko.

Na obali sem opazila, da so iz morja
priplezali verzi, tedaj sem po morju spustila
papirnato barčico in ji zabičala,
da zaplava krjavlja, ko zagleda rdečo barvo
na rešilnem pasu morskega psa.

Letos nisem utrujena želva v odloženem
jajcu v vročem pesku na počitnicah,
kajti gibi želv, rib in ljudi so letos različni.
Pridite! Morje vam podeli vzvišeno nalogo:
lenarjenje in sanjarjenje, ki mu lahko slediš.

...o0o...