Peter Russell:
OD ZNANOSTI DO BOGA – Skrivnost zavesti in pomen svetlobe

Peter Russell je skozi svoje izobraževanje, delo in poučevanje na področjih matematike, fizike, psihologije in filozofije razvil nov pogled na svet, v katerem je združil zahodno, znanstveno (materialistično) pojmovanje sveta in vzhodni religiozni pogled na svet. Do spoznanja, kako se lahko znanost in religija povežeta, je prišel s preučevanjem kvantne fizike, relativnosti in zavesti.

Klasični zakoni fizike se končajo pri preučevanju svetlobe. Svetloba enostavno ne uboga istih zakonov kot veljajo za druge naravne pojave (več v: Russell, 2004, str. 60-71). Čeprav se zdita prostor in čas temeljna in nespremenljiva, tako kvantna teorija in relativnost opozarjata, da svetloba obstaja izza prostora in časa.

Že Kant je trdil, da noumenon - stvar na sebi - presega prostor in čas. Einstein sto dvajset let kasneje podpira njegovo trditev. Čas in prostor nista absoluta, pač pa različna videza globlje resničnosti – nečesa onstran prostora in časa, vendar z možnostjo, da se udejanja kot prostor in kot čas. Toda te globlje resničnosti podobno kot Kantovega noumenona nikoli neposredno ne spoznamo. Tudi svetloba ima nespoznavne lastnosti, nikoli je neposredno ne spoznamo. Zdi se, da je onstran razuma. Razum, je dejal Kant, je podobno kot čas in prostor le del načina, kako um osmišlja stvari – ni notranja lastnost noumenona (stvari na sebi)

Po študiju eksperimentalne psihologije se je Russell podal v preučevanje starih svetih besedil vzhodnih duhovnih dediščin, da bi odkril več o naravi zavesti, saj je znanost na tem področju trčila ob očitno nepremostljiv zid. Spoznal je, da se v večini duhovnih izročil podobno kot sodobna fizika nenehno vračajo k svetlobi. Zavest je bila pogosto označena v okviru svetlobe. In bolj kot je raziskoval o tej »notranji svetlobi«, bolj jo je lahko vzporejal s fizikalno svetlobo, ki je brez mase in ni del snovnega sveta. »Isto velja za zavest; nesnovna je. Zdi se, da je fizikalna svetloba temeljna za vesolje. Svetloba zavesti je enako temeljna; brez nje ne bi bilo nobenega izkustva.« (Russell 2004, str. 73) Tako se je odločil odkriti, ali fizična resničnost in resničnost uma delita skupno ozemlje, katerega bistvo je svetloba.

Da bi se čim bolj približal razumevanju zavesti, se je podal v preučevanje meditacije (in tudi drugih duhovnih tehnik), katere cilj je utišati um in doseči stanje globokega notranjega miru ter izpolnitve. Sprva se je na Cambridgeu seznanil z budizmom, nato pa je postal učenec indijskega učitelja Maharishija Mahesha Yogija. Da ne bi zgolj razumel meditacije, je tudi sam doživel popolno izkustvo stanja zavesti, ki ga indijski nauki imenujejo samadhi. To je bistveno različno stanje od teh, ki jih običajno izkušamo: budnost, sanjanje in globoko spanje. »V samadhiju zavest obstaja – človek je povsem buden, ni pa predmeta pozornosti. Je čista zavest, preden prevzame različne oblike in lastnosti nekega izkustva.« (Russell 2004, str. 79) V tem stanju, ko je um brez vsakršne vsebine, spozna tudi resnično naravo jaza. Običajno izpeljujemo identiteto iz doživljanja sebe v svetu, občutek jaza pa izhaja tudi iz samega dejstva, da doživljamo. Slednje je značilno kartezijansko razmišljanje (po Descartesu), češ, če mislim (doživljam), potem mora obstajati »jaz«, subjekt mišljenja (doživljanja). Toda kaj natančno je ta občutek »jaza«? »Iskanje jaza je kot da bi se znašli v temni sobi z baterijo, s katero bi pobliskavali okoli sebe in bi iskali vir svetlobe. Seveda bi lahko videli le predmete, ki bi jih osvetlili. Podobno je prizadevanje, da bi našli subjekt doživljanja. Odkrivamo le različne zamisli, podobe in občutke, na katere se usmerja pozornost. Toda vse to so le objekti izkustva […].« (Russell 2004, str. 82) Kljub temu, da jaza ne moremo spoznati kot objekta izkustva, ga je mogoče spoznati na drug, bolj neposreden način. Ko utihne um, ostane bistvo jaza. To bistvo je čista zavest, naša prava identiteta. »Niste bitje, ki je zavestno. Ste zavest.« (Russell 2004, str. 83)

Ta osnovna zavest, svetloba zavesti, je večna in se nikoli ne spremeni. Čista zavest je brezčasna. V meditaciji, ko um popolnoma utihne, ni izkustva spremembe in ničesar, po čemer bi sklepali na minevanje časa. Čas, ki ga sicer poznamo, izgine in ostane le večni sedaj.

Osnovni jaz (čista zavest) pa ni le brezčasen, ampak tudi onstran prostora. Naša umestitev občutka zavesti nima ničesar v zvezi z umestitvijo naših možganov, ampak je odvisna od mesta čutil. Naša osnovna čutila (oči, ušesa, nos in jezik) so na glavi. Tako je osrednja točka naše zaznave nekje v sredini glave. Če si zamislimo, da presadimo ta osnovna čutila npr. na kolena, glava ne bi bila več osrednja točka zaznave, čeprav bi možgani ostali v glavi. Russell zaključi, da obstaja velika verjetnost, da bi si v tem primeru predstavljali svojo zavest v kolenih. Tako s pomočjo miselnega eksperimenta dokazuje, da je vtis, da zavest obstaja na posebnem mestu v svetu (v telesu), iluzija. Na ta način razlaga tudi t.i. zunajtelesna izkustva, v katerih naj bi ljudje doživljali situacijo z druge izhodiščne točke (npr. gledamo izpod stropa). Občutek, da smo takrat zapustili telo, razlaga s tem, da sploh nikoli nismo bili v telesu.

Tu pa še ne konča svojega odkritja. Vse, kar doživljamo, je tvorba znotraj zavesti. Občutek, da smo enkraten jaz, je le dodatna tvorba uma. Naravno je, da umeščamo lastno samopodobo v središče slike, ki si jo ustvarjamo o svetu, saj nam to daje občutek, da smo v svetu. Toda resnica je nasprotna: vse je znotraj nas. Nismo umeščeni v prostor, ampak je prostor v nas.

Tako je razvidnih vedno več vzporednic fizične svetlobe z zavestjo. Za obe velja, da ne obstajata v prostoru in času, obe sta absolutni (prva na področju fizike in druga uma), obe sta v bistvu nespoznavni in obe univerzalni . Obe služita tudi kot vir ostalemu – svetloba je temelj slehernega delovanja v vesolju in sleherno izkustvo je udejanjanje svetlobe zavesti.

Russell nato odkriva opisane vzporednice še z bogom, kot ga predstavljajo monoteistične religije. Njihovi številni opisi boga vsebujejo značilnosti in lastnosti svetlobe:
- sv. Janez pravi: »Bog je svetloba, v kateri ni teme,« in v Koranu beremo: »Bog je svetloba Nebes in Zemlje.«
- Bog naj bi bil absoluten – tudi svetloba je.
- Bog leži onstran snovi in oblike, onstran prostora in časa – svetloba tudi.
- Boga ni mogoče neposredno spoznati – svetlobe tudi ne.
- Bog je vir vsega – svetloba tudi (je vir slehernega delovanja v vesolju).
Naprej sklepa: »Če je Bog svetloba – ali tisto, kar je onstran svetlobe – potem se udejanja kot svetloba zavesti, ki sije znotraj vsakega izmed nas. To spoznanje vodi k eni najspornejših in najbolj begajočih od vseh mističnih trditev – 'Jaz sem Bog.'« (Russell 2004, 87-88)

»Bog je vseveden. Torej je tudi zavest bistvo in vir vsega našega vedenja. Leži izza vsega razumevanja.
Bog je stvarnik. Vse v našem svetu […], vsaka misel, občutek, namig, upanje in strah – vse je oblika, ki jo je prevzela zavest. Vse je nastalo v zavesti iz zavesti.
Jaz, svetloba zavesti, sem stvarnik. Jaz sem Bog mojega vesolja. In vi ste Bog vašega.
Bog je vsemogočen. Katera moč bi mogla presegati moč zavesti, ki prevzema neštete oblike […]?« (Russell 2004, 92-93)

Russell nato izpostavi univerzalno in osnovno načelo, iz katerega izhajajo mnoge duhovne prakse, in ga poimenuje »Duhovnost 101«. Na osnovi tega načela govori o odpuščanju, molitvi in ljubezni. Opisuje tudi koristnost meditacije, ki je bila dokazana skozi znanstveno opazovanje in eksperimentiranje na Bristolski univerzi v Angliji. Razlaga še razvoj religij od politeizma do monoteizma, ateizma in panteizma ter zaključi s pričakovanjem velikega zlitja znanosti in religije. Takole konča: »Ko bomo prepoznali svoje napačne smeri, opustili navezanost na zunanji svet in presegli osredotočenost nase, se bo tema umaknila svetlobi. Božja navzočnost bo vsepovsod očitna. In naše srce bo mirno.« (Russell 2004, 124)

VIR:
Russell, P. (2004) Od znanosti do boga. Skrivnost zavesti in pomen svetlobe. Ljubljana, Alpha center