Oglašam se v zvezi s prispevkom o poskusih na živalih, ki je bil v četrtek, 5.maja, na sporedu v TV oddaji Tednik. Ne bom se spuščala v to, ali poskuse zares opravljajo v glavnem samo na insektih in miškah, kot so izjavili v oddaji, saj ni toliko pomembno, katere živali uporabljajo za poskuse, temveč predvsem to, da jih sploh uporabljajo.

V prispevku so sicer nekajkrat poudarili, da »žal« brez tega ne gre, toda v opravičilo so takoj nato dodali, da so to itak »samo« insekti in miške, na katere ljudje nismo čustveno navezani, kar z drugimi besedami pomeni, da od njih nimamo nobene koristi. In ljudje smo na žalost res vedno bolj nagnjeni k temu, da nam je nekaj vredno samo tisto, od česar imamo korist. Insekti in miške pa nam delajo celo škodo, bo rekel marsikdo in se mu bo zdelo kar prav, da jih čim več polovijo. Toda ta izjava spet kaže na sebičnost človeka, ki sebe postavlja na prvo mesto in ima pri tem seveda dvojna merila.

Človek torej živalim lahko dela škodo kjerkoli se mu zljubi, nezaslišano pa se mu zdi, če se vloge kdaj tudi zamenjajo in on postane »žrtev«, če temu sploh lahko tako rečemo, saj je v primerjavi s tem, kar mi prizadevamo živalim, naša žrtev neznatna. In vprašanje je, kdo je začel prvi. Toda človek je prepričan, da je »krona stvarstva«, kar sicer pomeni, da bi moral biti modrejši od živali. Toda če njegovo obnašanje primerjamo z obnašanjem živali, bi v to velikokrat lahko več kot podvomili. Kjerkoli se namreč človek pojavi, poruši harmonijo in ravnovesje ter seje samo zmedo in trpljenje. Zato je tudi vedno bolj žrtev svojih lastnih dejanj, ki mu prinašajo čedalje več bolezni in trpljenja. Tega dejstva se ljudje morda sploh ne zavedamo ali pa ga nočemo priznati, toda bolezni smo si naložili sami.


Zato je tudi čisti nesmisel, da morajo živali, ki niso ničesar krive, trpeti in žrtvovati svoje zdravje in življenja zato, da bi se človek rešil bolezni, ki si jih je sam naložil. Toda človek se na to ne ozira in je poln samousmiljenja do sebe in tako zelo brezsrčen do drugih, da jih celo trpinči zato, da bi morda le rešil sebe. Morda - kajti nobeno zdravilo, pa naj bo še tolikokrat preizkušeno na živalih, ga ne more pozdraviti, če ne bo tudi sam pri sebi nekaj spremenil. In dokler bo hotel ozdraveti na račun trpljenja in smrti drugih, si zdravja tudi ne zasluži.

Trpljenje, ki smo ga videli na posnetkih v prispevku, je najbrž precej neznaten del tega, kar morajo živali dan za dnem doživljati zato, ker si človek želi, da bi mu šlo vsaj še nekaj časa dobro, pri tem pa mu je vseeno, kako gre drugim. Kako se pri tem počutijo, si lahko vsaj delno predstavljamo, če se spomnimo nanje v zobozdravniški čakalnici in ordinaciji ali če moramo morda na operacijo, pa čeprav z nami ravnajo veliko manj hladno in brezosebno kot z živalmi, ki jih s hladnim srcem zaprejo v kletko in nato kadarkoli se jim zljubi spet vzamejo iz nje ter z njimi ravnajo kot s predmeti, ki ničesar ne občutijo. Mar mislimo, da je živalim vseeno. Če to čutimo mi, čutijo tudi one. In mi bomo skoraj v večini primerov po končanem posegu spet srečni odšli domov. Živali pa ne bodo nikoli več tako srečne, saj jih čaka le še smrt ali pa po končanem posegu spet hladna kletka med hladnimi ljudmi, ki v njih ne vidijo živih bitij ampak zgolj stvari, ki služijo svojemu namenu.

Če se torej zamislimo in smo iskreni do sebe in do drugih: Ali so ta dejanja vredna človeka, ki bi naj bil modrejši od drugih bitij? Ali res ni druge možnosti kot iskati zdravje na račun trpljenja in smrti nedolžnih živali? Vedno, kadar to resnično hočemo, se najde veliko možnosti. Če nam je vseeno, pa izjavimo, da »žal« drugače ne gre in nato poiščemo še cel kup opravičil.


Sonja Ličof
Panonska 4
2000 Maribor