Bila je to noč,
ki še kar traja:
z rahlim vonjem po barvi
in zmedenim pogledom na poslikana platna.
Ena od tistih,
ki ogromno dajo
a potem še več vzamejo
in taka, zaradi katere razumem vso patetiko
Romea in Julije.
Ena sama zimska noč,
ki jo vlečem za seboj kot pohojeno senco.
Pa naj bo še tako daleč:
samo ena je in samo moja.