Pozdravljena Stojči in pepa.
Hvala za dobra komentarja. Vsekakor je poanta v tem, da se mora človek vrniti k svoji duhovni dediščini. Naša duša upa, da jo bomo odkrili pod meter debelo plastjo, pod katero je zakopana. Duša, ki v svoji biti hrepeni. odkrije "tapravo" pot.

To je korenit, ustvarjalen proces, ki od nas zahteva veliko poguma. Zato je potrebno popolnoma novo mišljenje, ozavedanje glede obstoja in samega izvora. Da bi našli svetlobo, ki lahko prežene temo vsakdana, moramo v svojem bitju kopati globoko. Človek se mora sam vprašati, kaj ga ovira, da bi šel po poti k Duhu? Lahko, da impulz Duha šele komaj občuti. Možno je tudi, da te vzpodbude iz duhovnega sveta celo doživi, vendar se nanje nezavedno napačno odziva.
In prav tako obstaja možnost, da se celo zaveda notranjega klica, pa ga namerno in zavestno zanika.

Vsak človek se zaveda svojega lastnega fizičnega sveta tako, da misli, načrtuje, daje svojim načrtom pomen in mnogokrat častihlepno spremlja njihovo uresničitev. Realizacija njegovih idealov v zunanjem svetu daje njegovemu življenju cilj in njegovemu obstoju smisel. Le kdo se še ni poizkušal potrditi v zunanjem svetu? Posledica takega samopotrjevanja pa so nujno nasprotja in notranji pritisk, nemir.

In tako človek sam sebe vse življenje izčrpava v boju s svojim okoljem, medtem pa svet v svoji duši pusti neobdelan in osiromašen. Tako si velika večina soljudi gradi svojo trdnjavo jaza-osebnosti in se bori zato, da bi bil njegov ego boljši od ostalih. Tako si verige, ki ga vežejo na zemljo, na zakon zemlje, sam nadene. Duhovna lenoba in navada določata njegovo celotno delovanje, njegovo mišljenje, hotenje in občutke. Njegovo prizadevanje po oblasti, pohlep in nezmernost zrcalijo njegovo omejeno in zatemneno zavest. Tako si človek sam ustvari vrednote, ki morajo nadomestiti hrepenenje duše. Zato je povsem razumljivo, da glasu svoje duše ne sliši več.

Smisel našega obstoja je, da vidimo v svetu, to kar je: kraj minljivosti za vsakega izmed nas na duhovni poti. Tako gledano, je svet videz, senca prvotnega sveta. Naš čutni svet je podoben tančici, ki zagrinja resnični svet in zastira človeku pogled na večno. Naša duša pozna večnost. Večnost je njena narava. Njene sposobnosti pa se razvijejo šele, ko Ego spozna, da ne more vstopiti v večnost. Kajti ni nastal za to, ampak iz naše padle narave, ki se je odvrnila od Stvarnika. Zato Duh, najvišja Inteligenca nagovarja našo dušo, naj se zbudi in otrese s sebe snovno, odstre tančico in sprejme Luč, da bi iz nje živela.

Toda tako dolgo, dokler se Luči ne odpremo, nas vsa prizadevanja za izboljšanje življenja ne vodijo v novo življenjsko polje. Ne moremo postati boljši, srečnejši ali duhovno izpolnjeni iz lastne moči. Božanska moč nas lahko izpolni, ko naše življenje ne temelji na svojeglavosti in oholem ponosu, na varljivi zaznavi naših čutil. Spoznati in priznati moramo, da obstoja višji smisel življenja, ki mu je vredno slediti. Spoznati moramo, da pomeni izpolnitev našega življenja le strmenje po Duhu.

V sebi moramo odkriti, da imamo še drugo premoženje kot le svoj Ego, ki sili v ospredje. To je naš Višji jaz, sebstvo, ki v bistvu nima nobene povezave z našim zemeljskim človekom. Ko enkrat najdemo pot k sebi, s tem naredimo prostor za resničnega, notranjega duhovnega človeka "Človeka od znanja", kot ga je imenoval Kastaneda , ki pa se mora v nas roditi. To je človek Jezus. Hodi po poti notranjega razvoja, na kateri se v njem lahko razodeva Kristus. Kdor hodi po te kraljevski poti dobi njegovo življenje globlji smisel.
lep dan vsem,
Miran

[ Odgovori na to | # ]