...bil je večer, ki se je že počasi prevešal v noč. Spet ta prekleta noč! Bala sem se noči. Teme. Ko vsi spijo in si sam s sabo...Ko te lastne misli ovijejo v črnino in te vabijo v brezno tihe negotovosti vase in strahu, ki se preveša v paniko. Pogledovala sem skozi okno in poskušala zaspati... Razmišljala sem o knjigi, ki sem jo ravnokar prebrala, o celestinski prerokbi, o knjigi, ki mi je ponujala čisto drugačen pogled na svet in na vse, kar je kdajkoli obstajalo, kar obstaja in vse, kar bo nekoč obstajalo.

Ponujala mi je roko... zaprla sem oči in sprejela energijo, ki me je vabila k sebi...Dihanje je postalo enakomerno in sproščeno, pred očmi je bila lepa - pozitivna tema. Naenkrat so se pred očmi začeli vrteti prebliski, ki jih še nisem doživela. Slike, ki jih moje oči še niso uzrle. To preprosto vem. Drevo z dvema krošnjama, veter, ki podi oblake z neskončno hitrostjo, obrazi, ki se poljubljajo, med njimi pa žari sonce,... najlepši pa je bil občutek... doživela sem ga le za trenutek, a je bil tako spokojen, večen in stopljen z enostjo vsega, kar obstaja, da si ga bom za vedno zapomnila...

...zdaj me ni več strah teme... in zdaj gledam na svet z drugačnimi očmi...