Skrivinčena okna od joka in stoka
hiše ob gredicah zelenih imajo,
so prikrajšana, objokana usta otroka,
zidana v stenah, votlih oči za ograjo.

So ceste, ki mimo po prstih odhajajo,
se v daljavo odmikajo, bežijo v noč,
so žile okamenele, kot drevesa usihajo,
umrejo, ko v rasti izgube svojo moč.

Od odgorelih ur svečni skipek ostane.
Molk čakanja. Kot z jadrom brez vetra
ubežnik pluje, se z mesta ne gane,
izdihne kot življenje bilo bi iz etra.

...o0o...