Nekateri ljudje hvalijo ali se zahvalijo za vse, kar jim prihaja nasproti. Pa naj bo odsev še tako zamegljen, uspe jim odkriti pajčolan izpod katerega se blešči drugačna resnica. To so alkimisti, ki jim »slabo« ne predstavlja več ovir, temveč ravno nasprotno. Toda nasprotje je včasih sila nepredvidljivo. Zamajejo se ti tla pod nogami, ko vidiš vse te sence ob svoji strani, bi lahko rekla.To so alkimisti drugačne sorte od teh, ki vidijo pravo resnico.

Vzporedno z njimi se ne da, vmes se pa loviš kakor kužek, ki išče sled za svojim gospodarjem. Lahko ti podtaknejo kakšno slabo vest, tudi krivda jim gre dobro od rok. Iskati krivine ali sredino te zagotovo naučijo. Prav najboljši učitelji so, čeprav ti lahko zelo dosledno parajo živce. Vsekakor tako dolgo dokler si povsem ne zaupaš in ne zapadeš več pod noben vpliv.

A se zgodi…Seveda se zgodi, ko si spet tam, ker silna je moč našega nasprotja. Saj imamo vsi oba nasprotja v sebi. Zdaj pa kam te potegne in kam se od časa do časa tehtnica prevesi. Človek naj bi bil ali kdaj postal preprosto bitje, vendar kar se mene tiče, vse skupaj bolj slabo drži. Zelo smo komplicirani in sploh se to začne, ko začneš delati na sebi, ker takrat se zagledaš takšen kot si in menda nikoli več ne odnehaš. Mi večkrat pravi moj brat, da bi vse takšne »ornk« delat poslal. Po njegovem v kakšen kamnolom ali rudnik, češ da fizično delo osvobaja in učvrsti človeka, ne pa kopanje po sebi. Za njega je to izguba časa in nepotrebno nakladanje.

»To je za vas v mestu, ki ne veste kaj bi že… » me tolaži. Hm. Saj sploh ne »šteka«, ko mu pravim, da naj gre vsak dan na prometni prehod za pešce vsaj trikrat na dan, tam čaka po tri minute, kot moram sama…Naj gre še na »trolo«, včasih tudi po tolikokrat na dan in čaka naslednjo, ker se ti je odpeljala ravno pred nosom. Super. Ko imam spet 2O minut »fore« za živce. Jaz ob takšnih trenutkih želim preklinjati, a mi to vedno manj uspeva. Včasih mi je šlo, zdaj mi pa več ne »rata«. Jeza me nekje tišči in boli in v tej godlji se počutim povsem nemočna in začarana v neko usodo, ko moram videti »svoje napake«, ker zamujam. Saj vedno in ponavadi zamujam. In v tistem, ko sem vsa na trnih me ponavadi preseneti še kakšen telefonski klic, ko je treba dati iskreno pohvalo(zasluženo) in seveda hvaliti pa kakorkoli že.

V tisti moji ihti mi še na pamet ne pade, da me lahko doleti kaj takega… V trenutku se moram preklopiti na drugi vir čeprav nisem razpoložena. Včasih me ta nemir, ki divja v meni kot notranji boj povsem zbega in v takšnih trenutkih pomislim, da so vsi ljudje na tem svetu srečnejši od mene. Kajti preklop iz stanja minus v stanje plus me tako močno premeče, da se v sebi povsem izgubim. Verjetno bi bilo najboljše, če bi povedala tako kot je in se zahvalila za klic. Le kdo bi razumel? Za nakladanje, no tisto, ko se »zmutiš« mi pa tudi ni več. Dobro vem kje je rešitev samo mi še ne »rata«. Na tem področju enostavno »falim«. Ob takšnih urah se spomnim mojega brata. »Preveč delaš na sebi, kaj pa je okrog tebe pa bolj slabo vidiš«. Problem da kaj. Morda se le kdaj notranje umirim. Ko bom to dosegla v največjem direndaju bom »iber« mojster. Za enkrat bolj slabo kaže…