Piše: Majda Ortan

9.
Spet sta sedela pod borovcem. Sanja in njen stari, pravljični konj. Božala ga je po beli dlaki in ga gledala v oči. Njene oči so bile jasne, obraz je izžareval umirjeno odločnost in milino. Njeni božajoči gibi so bili ljubeči, nežni, oddajala je vibracije topline in preprostosti. »Občutek imam, da me boža angelsko bitje,« jo je nagovoril konj. »Tudi jaz imam tak občutek,« je Sanja odgovorila z nasmehom.

Zdrznila se je, ko je zaslišala svoj glas. V njem je odzvanjala jasna, a blaga odločnost, radostna čistost, skladnost izgovorjenih besed in občutkov. Prihajal ji je iz srca. Začutila je srečo. Pobožala se je po laseh in povedala konju: »Zdaj se počutim lepo in čisto!« Prikimal ji je, ko je nadaljevala: »Dovolj in povsem zadosti imam, da svojo pravljico črpam iz sebe! Posebna in lepa pravljica sem. Moj glas je drugačen, ima spremenjeno barvo, zven, in prihaja iz srca, iz mesta v meni, kjer sem našla svoje sočutje in modrost. Veliko darov imam za ljudi - za tiste, ki jih še ne poznam, za tiste, ki sem jih že prej imela rada in tudi za tiste, ki so mi bili nasprotniki.

Dovolj sem dobila, da bom znala tuliti z njimi tako, da me bodo lahko slišali! Ne bom spregledala svojih dragocenih učiteljev v njih! Tudi, kadar bom morala izbrati nasprotovanje, bo moje ravnanje drugačno, ker bo izviralo iz spoznanja o skupnem izvoru in dobrem namenu vsega. Zdaj vem, da moram delovati, kot me je naučil Modri, in biti, kot školjka, kot Mirna. Vedno bom našla pravi odgovor na vprašanje, kaj izbrati.


Tudi ljudje, med katere se vračam, so ustvarjali svoje svetove bojev in navzkrižij. Mnogi so se vdali, ostali v svojih okopih, otopeli v prepričanju, da bodo varni, če bodo prenehali pričakovati resnično lepoto in radost. Njihove zgodbe so enako majhne, ponarejene in samozadostne, kot je bila moja stara zgodba. Opustila sem jo, ko sem se prenehala bojevati in se potopila v vse svoje občutke, tudi v svoj strah. Pod vsem tem sem našla svoje najgloblje mesto, odkoder dobivam vpogled v širšo zgodbo. Tu je doma moj glas! Od tu vselej dobim pravi odgovor! Tja moram le poslati svoje vprašanje, počakati v tišini in potlej slišati, slišati sebe. Tako preprosto je in odgovori so jasni. Z ljubeznijo in popolno predanostjo se bom posvetila vsem svojim odgovornostim v nalogah, ki so mi zaupane. Veselim se lepote in radosti, ki mi je namenjena.«
Konj se je veselil njene drugačnosti. Vedel je, da je svojo staro kožo za vselej odložila. »Ko sta se izlegla Luna in Svit, je bilo njuno rojstvo radostno. Ti, Sanja, si svojo staro kožo zapustila s trpljenjem in bolečinami. Tvoja boleča izkustva so bila povezana s starimi ranami, s spomini in občutki, ki jih v preteklosti nisi občutila, ker si se zaprla pred sabo. Preden si jih opustila, si jih občutila, slehernega med njimi. Preobrazba ni nujno vedno tako boleča!« ji je povedal. »Spoznala sem, kako pomembno je, da se ne navežemo na občutke blaženosti in ugodja,« je odgovorila. »Preverjanje občutka miru v meni je zame pravilen pokazatelj ustreznosti odločitve. Odslej bom znala prepoznati vsakega Merlina in Belega v svojem življenju ne bom spregledala!«
»Zapuščam te v miru in zaupanju!« ji je povedal konj. Sanja ga je pogledala s hvaležnostjo: »Veliko pomoči sem dobila od tebe. Sprejetost, razumevanje in spoštovanje. Oporo in zaupanje, da bom zmogla in znala poiskati, kar je dobro in pomembno zame. Vedenja o sebi, veliko ljubezni! Ti si del moje pravljice!«

Konj jo je pobožal, ko se je stisnila k njemu za slovo. Gledal je za njo, kako se je vračala med ljudi lepa, poskočna in igriva. Pomislil je, da je zdaj pravi čas, da on doživi svojo pravljico o srečnem konju. Tisto, ki mu jo je pred dolgimi leti povedala mala Sanja! Zarezgetal je in se napotil iskat trop čudovitih divjih konjev.

KONEC