Stopala sem skoz široko šumenje hoste
in obiskala darovalca zelene neskončnosti.
Iz globine notranje svetlobne luči
je pronical vonj prerajanja tistih prvin,
ki skozi razpoke prihajajo v pota moje krvi.

Našla sem svoje staro, utrujeno drevo,
dvignjeno na nogah s tisočerimi prsti,
odeto s tkanino iz sončne snovi.
Cvetelo je ognjeno rdeče,
gugajoče in smehljajoče na zlatih trakovih.
V cvetih biva uspavan skrivnostni spomin.

Ob drevesu stojim sredi svojih korenin.
Notri sva dva. Prisluhnem šepetanju.
Bil je spomin v prisluhu, ki mi je govoril,
da bi me pomiril v nedokončanem koraku
in obudil dih starega drevesa v meni.


Nisem prišla, da bi govorila.
Prišla sem, da bi poslušala.
Pomladno ogrinjalo mi dovoljuje nasmeh
in jaz držim krčevito v pesti list,
ki je odpadel brez bolečine.

Čas nima konca, ko s smehom spoznaš
svojo skrivnost, v kateri biva tišina.
Drevo je govorilo neme besede
v podobah svetlobnega svitanja,
ki so jih izsanjale veje s svojimi očmi
pod vzglavjem spečega vodnega duha,
ki razpolavlja dušo zemlje utemeljujoč sebe
v govorici hrepenenja, ki presega človeka.

...o0o...