Kdo je naredil to skalo na robu sveta,
kdo je naredil čas, da v njem skala mirujoče spi,
kdo je naredil ravnotežje zemlje in neba,
kjer je našla prostor za svoj razgrban obraz,
brez spomina. In kje je srečala tebe,
kdo si ti s svojo gladko maziljeno kožo,
da si ne upaš dotakniti njenih ostrih robov.
Kdo je naredil sito, skoz katerega odteka dež
in te preceja na njeno hladno ležišče
brez svetlobe, na dno tvoje bolečine.

Siv vzbočen trebuh vidim. Skalo brez potomcev,
za vedno izgubljeno dremotno ljubezen v času
z zanemarjenimi čutili v občutenju mojih rok.

Sedeča na rdeče rjavi zemlji se komaj spominja
odtekanja svoje krvi, nikoli deležna sprehoda,
nikoli deležna letenja in dotikov pod skladi neba,
a strastna pri delu svojega razpadanja v prah,
opita z magično svetlobo luči in ukazov odznotraj,
omagana in zaspana od svoje teže in starosti
v počasnem umirajočem časovnem razpoloženju,
z utrujenim in zaspanim Bogom v sebi,
polna nerazumljivih skrivnosti pod oznako bivanja:
klen značaj brez ene same besede upora,
čakajoča na hrepenenje čez mejo tvoje smrti.


Sestra kovinskega meseca z izklesanim kovačem,
s spuščenimi trepalnicami po številnih svojih očeh,
očividka nastajanja in umiranja tujega poželenja,
kos vesolja, ki čaka na učlovečenje,
siva od pepela, ki je prekril ten njenega obličja,
negibnost, ki bo našla v tvoji smrti svoj smisel.

Moč, ki ne odgovori na nemoč skozi reže ur,
telo zemlje v preseženem premiju s človekom,
stvar, ki je ni mogoče ne kupiti in ne prodati,
preživetje očeta in matere iz daljnjih svetov,
postarana silna ljubezen prasil v nasladi,
sramežljiva starka s svojimi gubami,
odeta z zelenkastim razpoloženjem mahu,
zasidrana med gorskimi grebeni očakov,
zasidrana za gorskimi hrbti gozdov,
obdana z žejnimi koreninami mater,
ki srkajo vase žalostinke čez rob tebe.

...o0o...