Opazujem ljudi okoli sebe. Zamišljeni v svojem svetu skrbi brezglavo tekajo naokrog…
Otroci razposajeno stojijo na avtobusni postaji in čakajo na svoj avtobus. Kolona vozil, ki se vsako jutro nabere na glavni cesti zraven mojega doma… Vse to nakazuje, da bo danes isti dan, kot je bil včeraj, pred včerajšnjem in morda tudi jutri.

Nič novega. Čas beži, le mi smo tu realni, v svojih življenjskih vlogah. Trudim se, da ne premišljujem o vrednosti življenja in vendar mi ne uspeva. Pogledam levo, na pločniku stoji deklica z mamo. Gospa bere, predpostavljam, da prispele račune. Na izmučenem obrazu zaznam gubo. Še več skrbi, zaradi katerih ne opazi otroka, ki z živahnim pogledom čaka na mamino pozornost. In se vprašam: ”Ali ona ne vidi, da ji otrok poskuša nekaj povedati?” Morda to, da je vesel, da ga spremlja v šolo, ali pa to, da se ne boji več ugasnjene luči.

Pogled me pelje dalje… Iščem nasmeh nekoga, kogar koli, zadovoljnega in srečnega. Opazim neizbežno dejstvo – vsi so resni in nihče se ne smeje več. Zakaj? Zato, ker mislijo, da imajo samo oni nizko plačo, težave s partnerji, družinskimi člani ali s sodelavci in znanci. Ali mislijo, da imajo samo oni utrujeno in izmučeno telo, ki se mu več nič ne da? Morda samo mislijo, da morajo skrbeti za vse in da ni časa za nasmeh. Ali opazijo ptičje petje, ki jih zjutraj zbudi, nov odtenek zelene barve na drevesih in travi, prijaznost stare sosede, ki vedno sloni na oknu, ali začutijo igriv ples vetra, ki jim kuštra lase?


Zadrti v paradoks svoje eksistence ne opazijo ničesar. Kdaj so nazadnje rekli nekomu: “Hvala ti za vse, hvala ker si tu…” Prekletstvo modernega sveta, si mislim. In kje je vaša duša, a ste se za to rodili, da bi živeli kot roboti in umirali kot ljudje. Zakaj pa imate dušo potem?

Najraje bi zakričala vsem: ZBUDITE SE!

Sosedi, ki venomar sedi na oknu, bi rekla: “Vem, da ste osamljeni in niste edini. Čutim vašo bolečino in vse to je normalno in naravno:” Gospa na postaji, pospravite račune, saj veste, da vedno pridejo in da se tega ne da spremeniti. Podarite svojemu otroku ta čas in nasmeh, naj vidi, da vas ne skrbi.
Povejte kaj vam leži na duši in spustite svojo jezo vsakdana ven. Ne bodite lastni ujetniki svojega življenja. Povejte svoji partnerki, da jo cenite, da veste, da je edina in posebna in da obžalujete, da dan nima 25 ur, da bi ji lahko večkrat povedali, da jo ljubite. Končajte tam kjer mislite, da ni več vredno vlagati, obžalujte tisto za kar mislite, da niste sposobni, ne da bi prej poskusili. Lažite sami sebe, da vam je vseeno, medtem, ko vas v srcu razjeda občutek nemoči in manjvrednosti.
Ne uničujte se z negativnimi mislimi, saj ne veste kaj vam bo nov danes prinesel. Spoštujte, saj ste vi lahko na njegovem ali njenem mestu. Ljubite vse, kar se ljubiti da in pokažite radost, da lahko hodite, govorite in mislite. Ne obsojajte, saj niste v tuji koži in ne sovražite, ker boste tudi sami osovraženi.

Živite, ker je to edino življenje, ki ga imate – tu in zdaj, v tej družini, v tem okolju, v natančnem zaporedju. Skrbite za otroke in jih poslušajte. Naj ne živijo “vašega življenja”, ampak naj raje ustvarijo in gradijo svoje življenje. Občudujte druge mimoidoče ljudi, saj imajo enako kri kot vi in preživljajo morda hujše stvari kot vi. Ne tekmujte, ker je vsakemu od nas točno določena vloga in nihče vam ne bo vzel, kar vam je namenjeno.

Toplina in prijaznost vaših besed in dejanj bo nekomu polepšala dan, vlila kanček upanja, zbudila delček sočutja ali spomnila na lastno življenje in prinesla nasmeh na lice. Zato dragi moji, vzljubite in spoštujte svoje telo, saj vam le-to omogoča, da ste in da lahko ustvarjate. Zbudite se in zbujajte naprej, kajti le tako lahko dosežete vrednost življenja, za katerega ste bili pravzaprav ustvarjeni.

Nikoli se ne počutite krive, kajti vsak sleherni trenutek je možnost, da kaj spremenite.


Napisala: Zana, 6.4.2005.